Ne pozabi nase, vzemi si čas zase!

Spomnim se čudovitega hriba blizu našega doma, kamor smo med vikendi hodili na izlet, ko sem bila še majhna. Bilo je mesto, kamor sem zmeraj rada šla in kjer je bilo vedno ogromno priložnosti za igro in veselje. Na vrhu je bila velika kmečka hiša, pred njo pa jablana, pod katero je stala gugalnica. Vsakič, ko smo prispeli, sem se kar zapodila nanjo in se gugala ter gledala v daljavo, saj je stala dvignjena za ograjo, čez katero se je videlo celotno Ljubljano, obsijano s soncem. Ko so me starši uspeli spraviti iz gugalnice, smo se podali po vasi in na drugo stran hriba. Zmeraj sem bila neučakana, saj sem sanjala samo še o svojem flancatu, ki ga bom dobila, ko pridemo tja, zato smo si pot krajšali s štetjem vrtnih palčkov ob potki in opazovanjem kokošk, ki so se sprehajale blizu svojih kokošnjakov. Prispeli smo na cilj, kjer je bil velikanski travnik, gostilna in visoka ploščad, iz katere je bil lep razgled in je bila najljubši kotiček za igro mene in sestrice, pa tudi odlična štartna

Zbudi me nežen ženski glas. Dobro jutro, a ne vedno dobro. Sanjski svet je moj resničen in zjutraj sem le na obisku na Zemlji. Ne spadam nikamor, ne razumem ničesar. Že vnaprej se opravičujem, da bom zamudila na vse svoje obveznosti, a ne morem brez tega, da eno uro gledam skozi okno in pijem kavo, da sploh začutim svoje telo in kaj se dogaja z menoj. Vem tudi, da se ne bom javila na telefon in še dolgo ne bom odpisala na sporočilo, pa ne zato, ker bi bila nesramna, tako zaposlena ali mi ne bi bilo mar za druge, ampak zato, ker se počutim zasužnjeno in prisiljeno komunicirati z zunanjim svetom, kar me spravlja v stisko. Vzamem mini potovalko in še enkrat pregledam, če imam vse stvari, ki jih nujno potrebujem za nekajurni odhod od doma. Dodam še kakšen prigrizek in vodo, še enkrat pregledam, če imam vse in grem od doma. Upam, da ne bom nikogar srečala v dvigalu ali na avtobusu, nujno še enkrat pogledam, ali imam urbano. Sem sigurno zaklenila stanovanje? Na faksu grem direk

1. Del Zdi se mi, kot da bom pisala o dogodkih iz daljne preteklosti, morda iz svojega otroštva, ali pa še bolje, iz prejšnjega življenja. Dejstvo, da je bilo vse to še dobrega pol leta nazaj moja realnost, se mi zdi nepredstavljivo. Zmeraj sem vzhičena nad mislijo, da je naš obstoj stalno gibajoča se snov, da niti en trenutek ni ponovljiv, preden se ga sploh zavedamo, pa je že preteklost. Zato težko dojamem, da so meni ljubi ljudje, ki so bili takrat del mojega vsakdana, zdaj že mrtvi. Še manj pa mi je jasno, da se je to dogajalo meni. Zdi se mi, kot da bi vse skupaj le opazovala skozi steklo in reflektirala. Če ne bi imela dokazov, da sem bila res tam, bi mislila, da sem vse skupaj le sanjala. Zadnje čase imam popolnoma navadno življenje, lahko bi rekla celo popredalčkano rutino, kakršno pričakuje družba. Živim samostojno, študiram, delam prek študentskega servisa, ukvarjam se s svojimi hobiji in vodim projekt. Če me povabijo v družbo grem, če me ne, sem rada doma. Veljam z

  Petek:    S fantom sva se spoznala na neki zabavi. Med nama je bila takoj kemija. Hitro po vzpostavljenem očesnem stiku sva se zapletla v pogovor. Takoj sem dojela, da je izjemno inteligenten in da se nama teme kar same odpirajo. Bil je umirjen, na zabavi se je držal bolj v ozadju, kar mi je bilo všeč. Rekel mi je, da bi me rad še videl in izmenjala sva si številki.    Naslednji petek:   Na vse skupaj bi že skoraj pozabila, a me je poklical, če bi mogoče šla na pijačo. V kakšen umirjen lokal, kjer ne bo glasbe, da lahko nadaljujeva najin pogovor, ki ga na zabavi nisva uspela dokončati, pa tudi vzdušje ni bilo najboljše za spoznavanje. Dogovorila sva se v centru mesta in skupaj spila čaj. Tokrat sva se pogovarjala bolj o splošnih stvareh, iz kje je, kaj počne v življenju, koliko je star itd. Imela sem se zelo prijetno in fant mi je postal všeč. Sobota: Takoj mi je pisal, kako super se je imel in da sem mu res simpatična. Želel me je čim hitreje spet vide

Naj se že kar v uvodu opredelim, da se mi šolski sistem v Sloveniji ne zdi slab, temveč katastrofalen. Šele na fakulteti sem dejansko dobila uporabno znanje za življenje, od osnovne šole in gimnazije pa razen nočnih mor in prepričanja, da nisem dovolj sposobna in vredna,  nisem pridobila skorajda nič. Ne razumite me narobe, izobrazba je zame med najpomembnejšimi vrednotami in spoštujem tudi vse strokovne nazive. Želim si magistrirati in se nato še specializirati. A to pot sem izbrala sama in večine znanja tako ali tako ne bom odnesla iz šole, temveč iz življenja, lastnih izkušenj in branja literature po svojem izboru. Hkrati pa imam še to srečo, da hodim na fakulteto, na kateri me večina predmetov zanima in se res učimo o meni pomembnih temah. Faks si večinoma izberemo sami in študiramo nekaj, kar nas veseli, osnovne šole in splošne gimnazije pa si nisem izbrala sama, bili sta pač nujni postaji na moji poti do želene izobrazbe. Po drugi strani sem se imela možnost preizkusiti tudi ko

Včeraj sem klicala na telefon za pomoč v stiski. Svetovalka mi je rekla, naj svojo bolečino zaupam drevesom. Da me bodo ljudje morda prvič še poslušali, drugič pa jim po postalo pretežko. Naj se to sliši še tako egoistično, večinoma je res in tudi sama potiskam ljudi stran od sebe, ker se bojim, da bi pri tolikih demonih v moji glavi utonili skupaj z menoj. Danes je zapadel sneg in niti terapije z drevesi ne morem več izvajati, zato pišem ta blog. Pisanje je zmeraj pomagalo premagati mojo bolečino, a zadnje mesece čutim do Ne pozabi nase in tudi do celotnega Instagrama hud odpor. Ne morem si pomagati, da ne bi bila kritična do številnih objav, žal imam ta dar (žal zato, ker ga sama bolj jemljem kot prekletstvo in ne darilo), da zlahka preberem ljudi, zelo pogosto imam tudi slutnje prihajajočih dogodkov, kar zna biti grozljivo. Že večkrat sem pisala o tem, kako socialna omrežja prikazujejo lažno sliko realnosti, srečne in harmonične medosebne odnose, izobilje materialnih stvari in