Ljubezen in minljivost

Spomnim se čudovitega hriba blizu našega doma, kamor smo med vikendi hodili na izlet, ko sem bila še majhna. Bilo je mesto, kamor sem zmeraj rada šla in kjer je bilo vedno ogromno priložnosti za igro in veselje. Na vrhu je bila velika kmečka hiša, pred njo pa jablana, pod katero je stala gugalnica. Vsakič, ko smo prispeli, sem se kar zapodila nanjo in se gugala ter gledala v daljavo, saj je stala dvignjena za ograjo, čez katero se je videlo celotno Ljubljano, obsijano s soncem. Ko so me starši uspeli spraviti iz gugalnice, smo se podali po vasi in na drugo stran hriba. Zmeraj sem bila neučakana, saj sem sanjala samo še o svojem flancatu, ki ga bom dobila, ko pridemo tja, zato smo si pot krajšali s štetjem vrtnih palčkov ob potki in opazovanjem kokošk, ki so se sprehajale blizu svojih kokošnjakov. Prispeli smo na cilj, kjer je bil velikanski travnik, gostilna in visoka ploščad, iz katere je bil lep razgled in je bila najljubši kotiček za igro mene in sestrice, pa tudi odlična štartna točka za moj tek iz hriba navzdol do mize, kjer sta sedela mami in oči in sem se lahko v varnem zavetju spočila in najedla svoje najljubše sladkarije.

...

Minilo je približno 10 let, odkar nisem bila tam in v tem času sem odrasla in se zaljubila. Moj prvi fant ni vedel za mojo navezanost na dotični kraj, a je vseeno nekega večera predlagal, da bi šla tja na zmenek. Takoj sem bila za in to je bila zame prava mala pustolovščina, saj že dolgo nisem bila tam, sploh pa ne ponoči. Ko sva se pripeljala na vrh, sem osupnila nad lepoto moje ljube razgledne točke, ki je ovita v temo ponujala razgled na tisoče luči v speči Ljubljani.

Moje gugalnice ni bilo več in to me je nekoliko razžalostilo, a trenutek za tem sem že pozabila, saj sem bila v objemu ljubljene osebe, pihal je topel poletni veter in občutila sem absolutno srečo.

V koči nedaleč stran so se prižgale luči in zaslišala se je glasba. Bila je glasna, a hkrati ravno prav pridušena, za tem nisem nikoli več slišala česa podobnega, zdelo se mi je, da je zven popolnoma harmonično usklajen z mojimi mislimi.

Bila je pesem Elde Viler; Ti si moja ljubezen.

"...Ti si moja ljubezen,
skrivnostna in lepa,
ki v srcu jo nosim seboj.
Ni mi mar za ovire,
ti moja si sreča,
naj končno ti stečem v objem.
Ti si moja ljubezen,
skrivnostna in lepa,
živela bom srečna s teboj,

le zato ker te ljubim,
živim le za tebe
in ti boš presrečen z menoj...".


...

Spet je bilo leto okoli in s fantom že lep čas nisva bila več skupaj, ko je mami predlagala, da bi se ponovno podali tja na družinski izlet. V tistem času sem bila že druga Maša, izgubila sem tisto otroško igrivost, veselje in vero v ljubezen. Tako fizično kot psihično sem se počutila slabo in nisem želela iti. A nekaj v meni me je vseeno nagovarjalo, da moram. Da mi bo bolje. In res smo se odpravili po naši običajni poti, najprej od mesta, kjer je stala jablana sedaj brez gugalnice, kjer v gostilni  nisem naročila flancata, ampak smo spili turško kavico in kjer tokrat nisem štela vrtnih palčkov. Ko smo prispeli do ploščadi, sva se z Laro namestili na najino običajno mesto. Nisva se podili okrog kot nekdaj, temveč mirno sedeli, se pogovarjali in poslušali glasbo. Mami in oči sta šla na sprehod po okolici. S sestro sva ravno hoteli za njima, nakar sva videli, da že prihajata nazaj po dolgi peščeni poti in da bo vsak čas začelo deževati. Res se je ulila prava poletna ploha in brez dežnikov smo se podali nazaj po gozdni potki in prispeli do avta čisto mokri. Mene ni motilo, zabavala sem se in bila sem zelo vesela našega izleta, nisem mogla verjeti, da smo ga ponovili po toliko letih. Edino, kar mi je bilo zmeraj odveč, je bilo slikanje, saj nisem nikoli razumela, zakaj moramo vsako družinsko priložnost dokumentirati. Slikala je mami s svojim telefonom, nato pa še oči s fotoaparatom, midve z Laro pa sva se kujali. 

...


To je bila ena zadnjih slik z očijem. 

Dober mesec pozneje je umrl. Sedaj se dogodkov iz mojega nakdaj najljubšega kotička v naravi spominjam s tako bolečino, ki je ne morem opisati z besedami. Ko razmišljam o najbolj ljubih ljudeh v svojem življenju, se zavedam minljivosti in enkratnosti trenutka.

Vem pa, da prave ljubezni nič ne more izničiti, da jo zmeraj nosimo s seboj v srcu in da nas varuje z neba.

(Objava je nastala 24.3.2019 in jo delim ob očijevem rojstnem dnevu.)