1. Del Zdi se mi, kot da bom pisala o dogodkih iz daljne preteklosti, morda iz svojega otroštva, ali pa še bolje, iz prejšnjega življenja. Dejstvo, da je bilo vse to še dobrega pol leta nazaj moja realnost, se mi zdi nepredstavljivo. Zmeraj sem vzhičena nad mislijo, da je naš obstoj stalno gibajoča se snov, da niti en trenutek ni ponovljiv, preden se ga sploh zavedamo, pa je že preteklost. Zato težko dojamem, da so meni ljubi ljudje, ki so bili takrat del mojega vsakdana, zdaj že mrtvi. Še manj pa mi je jasno, da se je to dogajalo meni. Zdi se mi, kot da bi vse skupaj le opazovala skozi steklo in reflektirala. Če ne bi imela dokazov, da sem bila res tam, bi mislila, da sem vse skupaj le sanjala. Zadnje čase imam popolnoma navadno življenje, lahko bi rekla celo popredalčkano rutino, kakršno pričakuje družba. Živim samostojno, študiram, delam prek študentskega servisa, ukvarjam se s svojimi hobiji in vodim projekt. Če me povabijo v družbo grem, če me ne, sem rada doma. Veljam z
Sem Maša Paukovič, študentka socialnega dela, vzgojiteljica, prostovoljka na področju duševnega zdravja in prijateljica vsem, ki se soočajo z duševnimi motnjami. Sem avtorica projekta Ne pozabi nase, s katerim sem prek opisa svojih izkušenj na socialnih omrežjih prva ustvarila odprt prostor za pogovor, z namenom destigmatizacije duševnih motenj. Sodelujem tudi na različnih dogodkih, izvajam terensko delo in psihosocialno pomoč.