Ne pozabi nase, vzemi si čas zase!

Ko sem končala gimnazijo, se je začelo najsrečnejše obdobje mojega življenja. Čakalo me je dolgo, brezskrbno poletje, ki sem ga večinoma preživela na morju s starši in prijateljicami. Maturo sem opravila odlično in se brez težav vpisala na željeno fakulteto. Našla sem si službo, ki me je veselila, delala sem s svojimi najboljšimi prijateljicami in delo je bilo zelo dobro plačano. Kot brucka sem takoj vedela, da je bila fakulteta prava izbira zame. Snov mi je bila zelo zanimiva in tudi sošolke so se mi zdele ene najprijaznejših ljudi, kar sem jih kdaj spoznala. Tako sem z veseljem vsak dan hodila v šolo in v službo, poleg tega pa sem še spoznala novega fanta, v katerega sem se zaljubila in sva začela hoditi. Tudi moje socialno življenje je cvetelo, v osnovi sem zelo odprta, komunikativna in družabna oseba, tako da sem hodila v diskoteke vsak teden. Ob petkih sem komaj čakala, da je bila ura šest popoldne in smo končali z vajami na fakulteti, da sem se lahko šla pripravit za svoj ve

Kljub temu, da se s težavami v duševnem zdravju soočam že dlje časa, je v začetku decembra, ko sem ravno začenjala s svojim projektom, pri meni prišlo do hude krize. Nikakor se nisem mogla spraviti k sebi in zavedala sem se, da čim hitreje potrebujem strokovno pomoč. Odločila sem se za obisk osebne zdravnice, saj se pri svoji psihiatrinji ne morem prikazati kar naenkrat (temveč moram čakati mesec. Ali 3. Odvisno od tega, kako »nujen« primer sem). Svojo krizo sem si želela razrešiti karseda hitro in brez večjega napora, zato sem domnevala, da mi bo zdravnica predpisala močnejše tablete. Vendar me je zelo presenetila s predlogom hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici. Bila sem zelo prestrašena in nepripravljena, s sabo nisem imela niti osnovnih stvari za v bolnico. Vendar sem se vseeno odločila, da poskusim. Na sprejemu sem bila zelo prestrašena in zmedena, tekle so mi solze, vendar sta me zdravnica in medicinski tehnik sprejela zelo prijazno. Najprej sem opravila pogovor z zdrav