Spomnim se čudovitega hriba blizu našega doma, kamor smo med vikendi hodili na izlet, ko sem bila še majhna. Bilo je mesto, kamor sem zmeraj rada šla in kjer je bilo vedno ogromno priložnosti za igro in veselje. Na vrhu je bila velika kmečka hiša, pred njo pa jablana, pod katero je stala gugalnica. Vsakič, ko smo prispeli, sem se kar zapodila nanjo in se gugala ter gledala v daljavo, saj je stala dvignjena za ograjo, čez katero se je videlo celotno Ljubljano, obsijano s soncem. Ko so me starši uspeli spraviti iz gugalnice, smo se podali po vasi in na drugo stran hriba. Zmeraj sem bila neučakana, saj sem sanjala samo še o svojem flancatu, ki ga bom dobila, ko pridemo tja, zato smo si pot krajšali s štetjem vrtnih palčkov ob potki in opazovanjem kokošk, ki so se sprehajale blizu svojih kokošnjakov. Prispeli smo na cilj, kjer je bil velikanski travnik, gostilna in visoka ploščad, iz katere je bil lep razgled in je bila najljubši kotiček za igro mene in sestrice, pa tudi odlična štartna
Sem Maša Paukovič, študentka socialnega dela, vzgojiteljica, prostovoljka na področju duševnega zdravja in prijateljica vsem, ki se soočajo z duševnimi motnjami. Sem avtorica projekta Ne pozabi nase, s katerim sem prek opisa svojih izkušenj na socialnih omrežjih prva ustvarila odprt prostor za pogovor, z namenom destigmatizacije duševnih motenj. Sodelujem tudi na različnih dogodkih, izvajam terensko delo in psihosocialno pomoč.