»Maša, premeščeni boste, hitro slecite posteljo in vzemite iz omarice svoje osebne stvari.« To je bil verjetno stavek, ki sem si ga želela slišati najbolj od česar koli. Če bi še malo ostala na zaprtem oddelku, bi se mi gotovo popolnoma zmešalo. Mojo cimro so premestili isti dan zjutraj in brez njene podpore se je situacija samo še poslabšala. Naj najprej poudarim, da me na oddelek, ki je bil primeren za mojo diagnozo in iz katerega sem bila le začasno odpuščena, niso sprejeli nikoli več. Vsak dan so mi rekli, naj počakam še malo, da je trenutno polno zaseden, da sem le začasno na tem oddelku, a v resnici sem ostala na dotičnem oddelku do konca svojega bivanja v psihiatrični bolnišnici. Ker sem bila iz prejšnjega odprtega oddelka na zaprti oddelek premeščena zelo nenadno, sem tam pustila nekaj svojih stvari, ki jih nikoli nisem dobila nazaj z izgovorom, da so jih »vrgli stran«. Tako sem bila do konca zdravljenja na intenzivnem oddelku za psihoze, kljub temu, da sama nim
Sem Maša Paukovič, študentka socialnega dela, vzgojiteljica, prostovoljka na področju duševnega zdravja in prijateljica vsem, ki se soočajo z duševnimi motnjami. Sem avtorica projekta Ne pozabi nase, s katerim sem prek opisa svojih izkušenj na socialnih omrežjih prva ustvarila odprt prostor za pogovor, z namenom destigmatizacije duševnih motenj. Sodelujem tudi na različnih dogodkih, izvajam terensko delo in psihosocialno pomoč.