Hvala lepa in nasvidenje

Zbudi me nežen ženski glas. Dobro jutro, a ne vedno dobro. Sanjski svet je moj resničen in
zjutraj sem le na obisku na Zemlji. Ne spadam nikamor, ne razumem ničesar. Že vnaprej se
opravičujem, da bom zamudila na vse svoje obveznosti, a ne morem brez tega, da eno uro
gledam skozi okno in pijem kavo, da sploh začutim svoje telo in kaj se dogaja z menoj. Vem
tudi, da se ne bom javila na telefon in še dolgo ne bom odpisala na sporočilo, pa ne zato, ker
bi bila nesramna, tako zaposlena ali mi ne bi bilo mar za druge, ampak zato, ker se počutim
zasužnjeno in prisiljeno komunicirati z zunanjim svetom, kar me spravlja v stisko.

Vzamem mini potovalko in še enkrat pregledam, če imam vse stvari, ki jih nujno potrebujem
za nekajurni odhod od doma. Dodam še kakšen prigrizek in vodo, še enkrat pregledam, če
imam vse in grem od doma. Upam, da ne bom nikogar srečala v dvigalu ali na avtobusu,
nujno še enkrat pogledam, ali imam urbano. Sem sigurno zaklenila stanovanje?

Na faksu grem direktno do kavomata, še ena podaljšana namesto zajtrka, ne gledam levo in desno,
da se ne bi kdo začel pogovarjati z mano. Vzamem svoj rokovnik in še enkrat preverim
obveznosti za ta dan in še za en teden vnaprej, čeprav vem, da jih znam na pamet za cel
mesec. Dopišem si še točno ob kateri uri moram narediti določene stvari in delam kljukice za
nazaj. Počutim se pomirjeno in zadovoljno.

Poslušam, pišem, včasih kaj rečem. Vse hočem sama in po svoje. Skupinsko delo je ena
velika negotovost. Vem, da če ne opravim vsega dela sama, ne bo popolno. Nikomur ne
morem zaupati kakšne naloge, sama bi jo naredila bolje in hitreje. Šla bi domov, rabim oddih,
misli me preveč utrujajo. Če me kdo kaj vpraša, imam vedno pripravljen odgovor, če se
moram postaviti zase, imam gotovo že vsaj tri argumente, a vse kar si želim je, da bi lahko
molčala. Slabo mi je, vrti se mi, zaspala bi. Kako bom sploh prišla do službe? Kaj, če padem
skupaj kar tam, sredi vsega. Najraje bi ostala kar doma. Pa ne morem, nimam zamenjave.
Sploh pa kaj naj, pokličem in rečem:

»Oprostite, danes me ne bo, sem malo psihotična.«

…

Konec tedna je, spet sem sama, se zamotim; pospravljam, grem v trgovino, berem, se učim.
Potem pa samo še razmišljam in poslušam glasbo. Z nikomer nisem dogovorjena, nihče me ne
pokliče, nihče me ne pogreša. Počutim se kot zapuščena mačka, želim si družbe, stika, dotika.

»Hej, se vidva dons?«

O ne, prosim ne. Danes ne (z)morem. Telefon pospravim v predal in se delam, da spim.

Nedelje so moji žalostni dnevi. Ne dogaja se nič in ničesar ne zamujam, tudi moja glava se
izklaplja, verjetno imajo možgani dovolj vseh vsiljenih misli.

»Ojla, kaj ti? A si vidla ta event naslednji petek, a se gre?«

O super, z veseljem bi šla. Res se mi že dolgo ni nič zanimivega zgodilo, rada sem v družbi in
verjetno se bom sprostila. Z menoj je zabavno, zmeraj se potrudim, da sem dobre volje in da
spravim v smeh celo družbo.

Naj pogledam v svoj urnik, če imam cel dan prej prost, da se lahko psihično pripravim na to.
Če nimam, odpade. Če imam, je velika možnost, da bom spet zaplavala v popolnoma svoj
svet in ne bom znala priti ven, tako da me verjetno ne bo. Kaj pa, če mi bo slabo? Spet bom
odpovedala zadnji trenutek, odlično. Še huje, če grem ven, se mi začne vrteti, se zgrudim in
me peljejo na urgenco? Lahko celo umrem. Bolje, da se ne spuščam v to, manj težav je, če
enostavno ostanem doma.
…

Cel čas za štirimi stenami je dolgčas, šla bi kam. Porabim celo popoldne za iskanje nastanitev
in lokacij. Pošljem prijateljicam. Dogovorimo se za izlet, od navdušenja mi srce razbija tako
hitro, da mislim, da me bo kap. Kako lepo je življenje! Kaj če bi začela še kakšen nov
projekt? Lahko bi se prijavila še na kakšen seminar ali se vpisala na tečaj. Energije imam za
cel svet in tresem se od evforije.

»Evo, imamo rezervirano za čez vikend, mormo se sam še zment kako gremo do tja…«

Čez vikend!? Kdaj sem pristala na to smrt? Verjetno nisem bila pri sebi. Moje najhujše more
na kupu; biti stran od doma, si deliti sobo še s kom, ne imeti časa za svoj jutranji ritual
gledanja v strop, se konstantno pretvarjati, da sem normalna in upati, da ne dobim stiske, da
ne bodo vsi prisotni videli, da sem pravzaprav totalno zmešana. Kaj, če ne bo ključa v
kopalnici in se ne bom mogla zakleniti in skriti?
…

Kamorkoli pridem, me opazijo. Zakaj nisem nevidna? Včasih se mi zdi, da sem pravi magnet
za težave.

»Ej sej mi je čist kul s tabo pa tko, super se mava. Res te mam rd, nisem še spoznau tok uredu
punce. Sam a veš, sej smo še mladi pa tko, nikol ne veš kaj bo, pa itak je boljš, če je vse skupi
tko mal spontano, brezveze je, da bi se midva zdej neki definirala, kot da sva skupi.«

Odlična ideja. V svojem nevarnem svetu, kjer preži name milijon pošasti in moram
konstantno hoditi po prstih, da jih ne zbudim, je manjkal samo še en človek, na katerega se ne
morem zanesti, mu zaupati in bo na koncu postal še en lik iz mojih mor, ki ga bom videla od
daleč, nikoli pa se ga ne bom mogla dotakniti. Ko bom tekla proti njemu, bom padla v globok
prepad.

Sama sebe ne znam imeti pod kontrolo. V moji glavi je pač preveč nepredvidljivo. Zato imam
potrebo, da moram kontrolirati vse stvari na svetu. Tebe ne morem, ker si živ. Nisi opravek, ki
ga lahko dam na urnik in odkljukam. Zato potrebujem nekaj stabilnega, varnega, z obema
nogama trdno na tleh, nekoga, za katerega bi bilo vredno stopiti iz mojega sanjskega oblaka in
ostati z njim na Zemlji vsaj še nekaj časa. In ne, ne morem ven sama. Tak svet sem si
ustvarila že kot majhen otrok in je edini, ki ga poznam. Potrebujem varno navezanost, da se
sploh naučim, kako je to. Če tega nisi sposoben, ker še sam pri sebi nimaš razčiščeno, kaj
želiš, se mi prosim ne približuj. Ne bom spet reševala tebe in še celega svojega porušenega
sveta.

»Hvala lepa in nasvidenje.«

Maša