Preskoči na glavno vsebino

Nedokončana


 Petek: 

 S fantom sva se spoznala na neki zabavi. Med nama je bila takoj kemija. Hitro po vzpostavljenem očesnem stiku sva se zapletla v pogovor. Takoj sem dojela, da je izjemno inteligenten in da se nama teme kar same odpirajo. Bil je umirjen, na zabavi se je držal bolj v ozadju, kar mi je bilo všeč. Rekel mi je, da bi me rad še videl in izmenjala sva si številki. 
 
Naslednji petek:

 Na vse skupaj bi že skoraj pozabila, a me je poklical, če bi mogoče šla na pijačo. V kakšen umirjen lokal, kjer ne bo glasbe, da lahko nadaljujeva najin pogovor, ki ga na zabavi nisva uspela dokončati, pa tudi vzdušje ni bilo najboljše za spoznavanje. Dogovorila sva se v centru mesta in skupaj spila čaj. Tokrat sva se pogovarjala bolj o splošnih stvareh, iz kje je, kaj počne v življenju, koliko je star itd. Imela sem se zelo prijetno in fant mi je postal všeč.


Sobota:

Takoj mi je pisal, kako super se je imel in da sem mu res simpatična. Želel me je čim hitreje spet videti. Rekla sem mu, da nimam ravno veliko časa, a je vztrajal, da četudi me vidi samo za pol ure, bo dovolj. In res je prišel, šla sva na kratek sprehod in je šel domov. Bila sem zelo vesela in zdelo se mi je, da mu mora biti kaj do mene, glede na to, da si želi biti z mano čim več časa. 


Naslednji teden:  

Videvala sva se vsak dan. Pogovarjala sva se ure in ure. Res sva se ujela, zanimala so naju ista področja, vendar sva nanje gledala z različnih zornih kotov, zato so bili pogovori še toliko bolj zanimivi, saj je vsak zagovarjal svoja stališča, a se hkrati naučil česa od drugega. Prebrala sva tudi nekaj enakih knjig in debatirala o vsebini. Bila sem izredno presenečena, da sem končno našla nekoga, s katerim se karakterno ujemam.


Naslednji mesec: 

Po službi se je velikokrat ustavil pri meni. Celo, ko sem imela ogromno dela in sem mu rekla, da se nekaj časa ne bova videla, saj enostavno nimam časa, me je presenetil in mi prinesel rožo, nato pa odšel, brez da bi pričakoval, da ga bom povabila noter, saj je razumel, da potrebujem čas zase. To je bila ena najbolj zrelih gest, kar sem jih doživela s strani fanta.



Kljub temu, da sva se dobivala že kar nekaj časa, še zmeraj nisva imela intimnih odnosov. Začela sem se spraševati, če on morda to dojema kot zgolj prijateljstvo, če ima kakšne zadržke ali če mu niso všeč punce, vendar ga nisem želela kakorkoli prizadeti in sem ga enostavno vprašala. Povedala sem mu, kaj čutim in da me zanima, na čem sva, da si ne ustvarjam lažnih predstav. On me je pozorno poslušal in odgovoril, da je zelo vesel, da sem načela to temo, saj je sam preveč sramežljiv za kaj takega. Da sem mu tudi jaz zelo všeč in da mu je mar za najin odnos, saj drugače ne bi preživela toliko časa skupaj. A da ne želi ničesar prehitevati, da hoče, da se še bolje spoznava, da sva poponoma sproščena drug z drugim. To se mi je zdelo popolnoma pravilno in sem ga pri tem čisto podprla, nikoli pa si ne bi mislila kaj takega, saj sem bila od fantov navajena prej nasprotno.

Po tem dogodku mi je začel izkazovati več nežnosti, a je bil še zmeraj zelo zadržan. Če sem kadarkoli nehote prestopila njegovo osebno mejo, se je odmaknil, postalo mu je neprijetno in mi je jasno rekel ne in česa si ne želi. To sem spoštovala in se trudila, da mu ne bi povzročala stisk.


Kmalu sem opazila, da se obnaša nekoliko čudaško. Morda zato, ker sem končno nanj pogledala malo bolj racionalno. Bil je tak tip človeka, za katerega bi marsikdo na prvi pogled rekel, da je z njim nekaj narobe. Da se njegova drža, hoja in mimika ne skladajo ali da govori nekoliko zamaknjeno. Sama sem se seveda prepričevala, da to ni res, saj ne želim nikogar stigmatizirati po nepotrebnem. Tudi prijateljica, ki je vedela zanj, je rekla, da se ji zdi, da je nekaj narobe. Najbolj ji je (pa tudi meni) šlo v nos to, da je konstantno poudarjal, da je vse skupaj velika skrivnost. Da ne smem nikomur povedati za naju, da je to med nama, da takoj, ko kdo izve, se bo vse končalo. Zato sem res verjela v to in povedala zgolj eni osebi. 

To čudno obnašanje se je le še stopnjevalo, ko je začel zatrjevati, da je na misiji in gledal okoli, če ga kdo snema, če mu kdo prisluškuje, ga zasleduje. Na začetku se mi je to zdelo smešno, saj sem mislila, da ima pač zelo ponesrečen smisel za humor, a na koncu nisem mogla več razločiti, ali se res heca ali misli resno. Odločila sem se, da je pač malo poseben in da bom to spregledala, čeprav so mi občutki govorili drugače, v glavi se mi je konstantno pojavljala misel zbeži stran.


--


Nekaj časa za tem me je povabil k sebi. Do sedaj sva bila zmeraj le pri meni in sem to dojela kot korak naprej in da mi končno bolj zaupa. Sprejel me je zelo prijazno in me vprašal, kaj bi želela početi, če bi morda poslušala glasbo, gledala kakšen film. Odločila sva se za neko serijo in se namestila na kavču, nakar me je vprašal, če bi kaj pila. Rekla sem, da nisem žejna in da imam s sabo svojo vodo, a je vztrajal, da je kupil posebej zame penino in da mi bo pripravil koktejl z bezgovim sirupom, ki ga imam rada. Odgovorila sem, da cenim njegov trud, a da res lahko samo navaden sok. Odvrnil je, da mi je tako ali tako že prej zmešal in da ne bo nič dela. Potem sem privolila in  prinesel mi je pijačo. Res je bila dobra, čutil se je večinoma bezgov sok. Pila sem le jaz, sebi ni prinesel pijače in po pol kozarčka sem bila kar naenkrat močno opita. Počutila sem se še dobro in sem mu v šali rekla kakšna pijača je to, da jo piješ kot sok, a ima očitno kar nekaj procentov alkohola, ker me je zelo prijela. Odvrnil je, da nič posebnega, da najbrž ne čutim šampanjca zaradi okusa po bezgu. Ne spomnim se točno, ali sem ta kozarec spila do konca ali ne.


Čez 5 minut, ko sem se spet zavedla, je bilo že prepozno. In ni preteklo 5 minut. Minilo je 8 ur. 

--


Vedela sem nekaj. Da sem kriva. Za vse skupaj sem okrivila sebe. Če ne bi naredila tako in tako, bi bilo drugače. Domišljaš si. To se ni zgodilo in je v tvoji glavi. Enostavno pozabi. Napačno si si interpretirala. Kljub temu, da vem, da je to tipičen cilj storilcev, sem prevzela  držo žrtve; oprala sem krivdo z njega.


Danes vem nekaj drugega. Da nisem edina. In da ne bom več tiho.

--

Preventiva na področju podtaknjenih drog:


Ne dogaja se le zunaj. Ogromno zlorab se dogaja med štirimi stenami s strani človeka, ki je s teboj vzpostavil zaupanje.


Nikoli ne sprejemaj že zmešane pijače.


Če po majhni količini popite pijače začutiš močno opitost ali nenavadne učinke, takoj obvesti bližnjo osebo, če si sama oziroma z osebo, ki je ne poznaš dobro, pokliči prijateljico ali sorodnika in povej, kje si. 


Zaupaj svoji intuiciji. Če opaziš čudne znake, jih ne spreglej.


NE POZABI NASE.



Z ljubeznijo, Maša


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Maša, na pomoč!

Ljudje se tekom življenja srečujemo z različnimi oblikami stisk. Z zgornjimi besedami se največkrat začnejo sporočila, ki jih vsakodnevno prejemam na e-mail ali Instagram profil. Včasih potrebujemo pogovor in podporo, drugič le usmeritev in seznanitev z vrstami pomoči, ki so sploh na voljo, večkrat pa prav napotitev k specifičnemu strokovnjaku, informacije pa so tako razpršene, da je posledica pomanjkanje znanja, ki nam je lahko v škodo. Večina ljudi se je sposobna znajti sama, če le dobi prave podatke in odgovore na ključna vprašanja. Ker sem sama (pre)zasedena, včasih rabim dolgo za odgovor na sporočilo, ki je morda čisto preprost. Rada bi prihranila svoj in vaš čas, zato sem pripravila zemljevid podpor in pomoči v primeru akutne krize oziroma pri prvem soočanju s psihosocialno stisko. Napisala sem ga za zaključno nalogo pri predmetu Pomoč ljudem v duševnih krizah, tukaj pa je napisan v poljudnem jeziku in prilagojen ciljni skupini, želim si, da bi ga razumeli tudi mlajši bralci

Ljubezen in minljivost

Spomnim se čudovitega hriba blizu našega doma, kamor smo med vikendi hodili na izlet, ko sem bila še majhna. Bilo je mesto, kamor sem zmeraj rada šla in kjer je bilo vedno ogromno priložnosti za igro in veselje. Na vrhu je bila velika kmečka hiša, pred njo pa jablana, pod katero je stala gugalnica. Vsakič, ko smo prispeli, sem se kar zapodila nanjo in se gugala ter gledala v daljavo, saj je stala dvignjena za ograjo, čez katero se je videlo celotno Ljubljano, obsijano s soncem. Ko so me starši uspeli spraviti iz gugalnice, smo se podali po vasi in na drugo stran hriba. Zmeraj sem bila neučakana, saj sem sanjala samo še o svojem flancatu, ki ga bom dobila, ko pridemo tja, zato smo si pot krajšali s štetjem vrtnih palčkov ob potki in opazovanjem kokošk, ki so se sprehajale blizu svojih kokošnjakov. Prispeli smo na cilj, kjer je bil velikanski travnik, gostilna in visoka ploščad, iz katere je bil lep razgled in je bila najljubši kotiček za igro mene in sestrice, pa tudi odlična štartna