Zakaj sem izginila?

Včeraj sem klicala na telefon za pomoč v stiski. Svetovalka mi je rekla, naj svojo bolečino zaupam drevesom. Da me bodo ljudje morda prvič še poslušali, drugič pa jim po postalo pretežko. Naj se to sliši še tako egoistično, večinoma je res in tudi sama potiskam ljudi stran od sebe, ker se bojim, da bi pri tolikih demonih v moji glavi utonili skupaj z menoj. Danes je zapadel sneg in niti terapije z drevesi ne morem več izvajati, zato pišem ta blog.

Pisanje je zmeraj pomagalo premagati mojo bolečino, a zadnje mesece čutim do Ne pozabi nase in tudi do celotnega Instagrama hud odpor. Ne morem si pomagati, da ne bi bila kritična do številnih objav, žal imam ta dar (žal zato, ker ga sama bolj jemljem kot prekletstvo in ne darilo), da zlahka preberem ljudi, zelo pogosto imam tudi slutnje prihajajočih dogodkov, kar zna biti grozljivo. Že večkrat sem pisala o tem, kako socialna omrežja prikazujejo lažno sliko realnosti, srečne in harmonične medosebne odnose, izobilje materialnih stvari in hvalo s številnimi dosežki, a to ni nič novega. Mislim, da je sedaj to že tako očitno, da se tega zavedamo vsi in da dodatna opozorila niso več potrebna. Zato si poglejmo situacijo iz druge strani. Ker se na račun popolnih fotografij ne dobi več dovolj pozornosti, všečkov in komentarjev, so ljudje začeli zlorabljati številne stiske, med drugim tudi težave v duševnem zdravju, z namenom, da bi si pridobili še večjo pozornost, podporo in medijsko prepoznavnost. Ko vidim dotične objave, mi dejansko postane fizično slabo. To je tudi razlog, da imam aplikacijo večino časa izbrisano in da se mi upira objavljanje. Nočem biti nesramna in žaljiva do kogarkoli, ampak bodimo iskreni. Ni vsaka žalost depresija in ni vsaka kriza znak resne psihoze. Smo v dobi številnih samodiagnoz, ki pa ne koristijo ničemur, najmanj pa posamezniku, ki si jo postavi.

Moj profil je bil ustvarjen z namenom pomoči drugim in še danes mi je to glavna prioriteta. Začela sem popolnoma anonimno in večinoma z motivacijskimi slikami in spodbudnimi besedami, kljub temu, da sem bila sama hospitalizirana, le-tega pa tudi nisem skrivala. Čez čas sem projekt personalizirala in tako dosegla, da so se ljudje lažje poistovetili in povezali z mano, da so si upali spregovoriti in mi napisati sporočilo in vedeli, da je za tem profilom resnična oseba. Ko sem se počutila bolje in je moje zdravljenje napredovalo, sem to z veseljem in iskreno delila z vami, poleg tega pa sem večkrat objavila tudi stvari, na katere sem resnično ponosna in sem vesela, da jih imam in so mi pomembne, kot npr. družina, dom, študij…Tudi za opise slik se potrudim, da so celoviti in ne prikazujejo ves čas enega in istega čustva. S svojim delom se želim tudi v prihodnje udejstvovati na strokovnih področjih, zato se večinoma posvečam temu in za socialna omrežja porabim manj časa, kot sem nekdaj. Na Instagramu pa je še kar nekaj meni podobnih ljudi, ki jih z veseljem spremljam. Njihove objave kar kričijo po tem, da so pristne. Vendar ne morem pričakovati, da bodo vsi ljudje opazili in videli, kar vidim jaz, poleg tega, da imam za samo kar nekaj terapije, izkušenj z delom z ljudmi in prirojen čut za prepoznavanje notranjega sveta drugih, se mnenja ljudi tudi enostavno razlikujejo. Nekateri se ne bodo strinjali z menoj, pa če se postavim na glavo. To moram pač vzeti v zakup, spremenilo se ne bo nikoli. Imam pa pravico, da sem jezna.

Ko sem predelovala skripto za izpit sem našla res dobro izjavo anonimne intervjuvanke, ki je do potankosti opisala moje trenutno počutje: »Razvila sem močan čut do soljudi, morda sem zaradi tega tudi nestrpna do tako imenovanih 'jamrajočih zdravih', ki se ne zavedajo, kaj so resnični problemi.«

Terapevtka mi je rekla, da bo prišel trenutek, ko se mi bo zdelo, da bom jezna na ves svet. In res se mi dozdeva, da imam prav takšne občutke. Naspala se nisem že 2 leti, odkar imam nočne more s psihotičnimi epizodami, imam hude težave s hranjenjem in moji opravki se iz tedna v teden vrtijo v krogu »zdravnik, psihiater, klinični psiholog…zavod, csd, komisija na faksu…terapevt, bolnica, društvo…«. V zadnjem letu sem bila več dni na urgenci kot na morju in več mesecev v bolnici, kot doma. Kljub temu se imam v tem trenutku za najbolj srečno, ker dejansko sem doma. Čeprav mi travme iz oddelkov ne pustijo spati, se zavedam, da sem v svoji postelji in na varnem, da imam dovolj hrane, da mi je toplo pri teh mrzlih temperaturah..nikoli več nočem nazaj in mislim, da tudi ne bom šla.

A tudi moj lasten dom ni več to, kar je bil, spremenil se je v hišo smrti in bolezni. Tudi zajček prestrašeno gleda in teka okoli, ko prihajajo in odhajajo reševalci. Pogrešam starše, a vem, da me očka čuva od zgoraj in mamica iz bolnice.

Z ljubeznijo, M.