Vsak dan skačem čez kozo

Naj se že kar v uvodu opredelim, da se mi šolski sistem v Sloveniji ne zdi slab, temveč katastrofalen. Šele na fakulteti sem dejansko dobila uporabno znanje za življenje, od osnovne šole in gimnazije pa razen nočnih mor in prepričanja, da nisem dovolj sposobna in vredna,  nisem pridobila skorajda nič. Ne razumite me narobe, izobrazba je zame med najpomembnejšimi vrednotami in spoštujem tudi vse strokovne nazive. Želim si magistrirati in se nato še specializirati. A to pot sem izbrala sama in večine znanja tako ali tako ne bom odnesla iz šole, temveč iz življenja, lastnih izkušenj in branja literature po svojem izboru. Hkrati pa imam še to srečo, da hodim na fakulteto, na kateri me večina predmetov zanima in se res učimo o meni pomembnih temah. Faks si večinoma izberemo sami in študiramo nekaj, kar nas veseli, osnovne šole in splošne gimnazije pa si nisem izbrala sama, bili sta pač nujni postaji na moji poti do želene izobrazbe. Po drugi strani sem se imela možnost preizkusiti tudi kot asistentka učiteljicam v osnovni šoli in moji občutki so bili popolnoma enaki, kot če bi bila še zmeraj otrok. Ne vem, zakaj se osebje do mlajših otrok obnaša, kot da so enostavno neumni. Verjemite mi, otrok si zapomni stvari še enkrat bolje, prepričana sem, da bo še čez 10 let vedel, kdo mu je naredil krivico, zato je podcenjevanje otrok popolnoma odveč.

Na začetku ne morem mimo tega, da že od predšolskega obdobja naprej nimamo enakih možnosti. Vsi vemo, kdo je to "otrok z odločbo", kasneje tudi "status učenca s posebnimi potrebami". Tako imenovani strokovnjaki po subjektivni oceni otroku preprečijo, da bi šel v običajno šolo in pozneje po tuji volji ne more doseči željenega izobrazbenega standarda, saj se ne more vpisati na nadaljnjo izobraževanje. Kaj pa asistenca? Mislim, da v današnjih časih vsi dobro vemo, da se pri vsakomur izmed nas lahko najde kakšna posebnost, okvara, težave. Skrajni čas, da posodobimo naš zastarel sistem in hodimo vsi skupaj v eno obliko individualno prilagojene šole. In res je, tudi sama imam status študentke s posebnimi potrebami, a verjemite, dokler ni bilo to nujno za nemoten vpis v višji letnik, ga nisem imela. Prilagoditve so pogojene s tem, da imaš nek poseben status. Samooklicani prilagojeni pogoji pa so v resnici same komplikacije, s katerimi se še otežuje učni proces.

Moji edini lepi spomini na osnovno šolo segajo na razredno stopnjo, ko se je otroke še spodbujalo k individualnim ciljem in razvoju njihovih močnih strani, znanja pa se ni ocenjevalo. Žal je tudi to izginilo, iz slabega gremo še na slabše, vsaj po mojih izkušnjah prakse v prvem razredu osnovne šole, se je že pri teh rosnih letih otrok poudarjalo, kako "ne dosegajo minimalnih standardov, so težavni učenci, iščejo pozornost, so agresivni, motijo učni proces bolj nadarjenih…Zato bi bilo najbolje, da gredo na kakšno posebno šolo."

V svojem prvem triletju sem bila deležna korektnega odnosa s strani učiteljic. Ker imam izredno dober spomin, se že od vrtca naprej spomnim skoraj vseh dogodkov. Pri meni se je že zelo hitro videlo, da sem za določene aktivnosti izjemno nadarjena učenka. Po drugi strani pa nekaterih spretnosti enostavno sploh nisem imela razvitih. Vmesne poti pri meni skorajda ni bilo (tako je še zdaj, sploh po obsežnih psiholoških testih, ko sem za to šele pri 21.letih dobila tudi uradno potrditev).

Torej, že v prvem razredu osnovne šole se je videlo, da naj bi bila obetavna igralka in pisateljica. Kljub temu, da danes ni nič od tega moj željen poklic, so mi še zmeraj ostale dobre govorne sposobnosti in smisel za pisanje. Ker so bila to moja močna področja, sem imela zmeraj glavno vlogo v razrednih predstavah, urejala sem šolsko glasilo, pisala zgodbe in jih brala, vodila prireditve itd. Med mojimi sošolci je bilo veliko nadarjenih športnikov, ki so jih pošiljali na športna tekmovanja, vpisovali v šolska moštva, medtem ko so sošolke, ki so lepo risale, ustvarjale božično dekoracijo, slikale za razstave in časopis. Za svoje neznanje nihče ni prejel graje ali slabe ocene. Ko pa se je začelo ocenjevanje, so se stvari spremenile. 

Naj se najprej osredotočim na šporno vzgojo. Če bi imela možnost spremeniti le eno stvar v šolskem sistemu, bi ta predmet ukinila takoj, brez debate. Preden mi boste nasprotovali, naj poudarim, da seveda zagovarjam gibanje in zdrav življenjski slog otrok. Čudovito je, če imajo vsaj v osnovni šoli še možnost, da prosto tekajo po parku, se igrajo na igrišču, gredo na sprehode. Uvedla bi neko obvezno gibalno aktivnost, ki si jo učenec izbere sam in mora opraviti določeno število ur, same spretnosti pa se ne ocenjujejo. Jaz sem recimo dolga leta plesala in več ur v dnevu porabila za vajo plesnih korakov. Čeprav zase ne bi nikoli rekla, da sem dobra plesalka, sem to počela z veseljem in vztrajnostjo.

Pri meni se je dokaj hitro videlo, da imam motorične sposobnosti razvite slabše od vrstnikov. Počasi sem tekla, težko sem naredila preval in grozno me je bilo strah žoge. Danes ni nič drugače. Za kazen, ker sem seveda to počela nalašč in ni možno, da so moje sposobnosti ostale na ravni petletnega otroka, sem morala pred celim razredom pokazati, kako se prevala nazaj ne-dela.

Prosim, zapomnite si te modrosti:

»Marcel, moraš skočiti čez kozo. To je osnova!« (tega res ne pozabite, v življenju vam bo prišlo še kako prav, sama vsak dan skačem čez kozo.«

»Bojan, od 10 poskusov moraš koš zadeti vsakič, drugače je to ena ocena manj in tvoj uspeh ne bo odličen.«

»Ines, le ujemi žogo, tale igra je odlična za kondicijo, medtem ko te pol metra višji fantje obmetavajo z močnimi zamahi, nič hudega, če ti žoga prileti v glavo in imaš poškodbe, važno, da boš imela zaključeno 5.«

Pa preskočimo na naslednji fenomen, likovna vzgoja. Sama sem vedno rada ustvarjala, barvala, izdelovala. Še danes vsak teden kaj narišem ali pobarvam pobarvanko, moji izdelki v otroštvu so bili zmeraj narejeni iz srca, a estetsko ne ravno najlepši. Zaradi tega sem seveda zmeraj dobila nižjo oceno. Ker se po kriteriju ocenjevanja ne ceni trud učenca, temveč končni izdelek, ki mora biti po subjektivni oceni sprejet kot lep. Za primerjavo sem na fakulteti opravljala predmet likovno terapijo, pri katerem so bili vsi moji končni izdelki prav taki kot v osnovni šoli. Vendar sem na izpitu vseeno dobila najvišjo možno oceno, ker se je ocenjevala naša prizadevnost pri ustvarjanju, različne inovativne ideje in  kako bi mi odvodili samo likovno vzgojo in jo predstavili uporabniku. Vse pohvale profesorici.

Takih in podobnih predmetov je še malo morje, lahko bi se ustavila pri glasbeni vzgoji, tehniki in tehnologiji, računalništvu oz. novim predmetom v učnem načrtu, ki jih morda sploh ne poznam. Vendar bi bil potem ta zapis predolg. Zato bi za konec rada omenila še mojo dolgoletno ljubezen, matematiko. Poleg vseh kiksov v šolskem sistemu so nas pri glavnih predmetih, ki so obsegali največ ur, razdelili v nivoje od najslabših do najboljših učencev. V najslabši skupini je bila najvišja ocena, ki jo lahko dosežeš, 3. Kljub temu, da sem bila pri matematiki v srednjem nivoju, me je profesorica kmalu vrgla ven, saj je domnevala, da nisem dovolj pametna za njeno skupino. V prvem nivoju sem tako delala za minimalne standarde in ob novici, da se bom vpisala na splošno gimnazijo, se je seveda takoj začelo prepričevanje, da je ta odločitev napačna. Škoda časa, gimnazije tako ali tako ne bom dokončala, saj sem »malo bolj počasne pameti«. Z matematiko z oceno 1-2 mi ostane kakšna lažja srednja šola.

Če zanemarim dejstvo, da sem gimnazijo dokončala z nadpovprečnimi ocenami in pri matematiki na maturi na ustnem delu dobila vse možne točke (test sem pisala 50%, ampak skupaj je bila potem ocena 3! :D), so bili tudi med samim šolanjem na gimnaziji moji starši večkrat povabljeni na govorilne ure, ker je bil učitelj matematike pač prepričan, da sem neumna in da me ne bo spustil v naslednji letnik. No, popravni izpit sem naredila, vendar sem se po njegovem stalnem prigovarjanju, naj se prepišem, ker ne bo sestavljal testa z minimalnimi standardi le zame (za kaj več tako ali tako nisem sposobna), na koncu le prepisala na drugo gimnazijo. Tam so bili testi sestavljeni kompleksno, torej od osnovnih do najtežjih nalog in sem z vsakodnevnim učenjem in stalnim obiskom inštrukcij zdelala s solidnimi ocenami. Če pa je test narejen le z najtežjimi možnimi nalogami za ljudi, ki imajo razvito matematično mišljenje, pa to preprosto ni zame. No, pa mi je vseeno tudi tiste teste uspelo pisati pozitivno. Nekajkrat. Očitno le nisem tako nesposobna, nekaj o matematiki pa že vem.

Če nisi za eno si pa za drugo, pri slovenščini sem imela zmeraj petke in maturo sem naredila z vsemi možnimi točkami. Svoje eseje sem vedno mogla prebrati pred razredom, ko sem bila mlajša, sem celo nekajkrat vodila ure slovenščine. Napišite esej tako kot Maša, zgledujte se po Maši, to kar je Maša napisala, je za 5…znano ? Podobno kot prejšnji primer, le da sem tu v obrnjeni vlogi. Nek visok standard, ki ga vsi ne morejo doseči, pa če se še tako potrudijo. Ja, lahko preberejo knjigo za esej, se pripravijo, se naučijo slovničnih pravil. A če nimaš smisla za pisanje, ga pač nimaš. Zato sem sovražila branje svojih esejev. Ne, ne zgledujte se po meni, ker niste jaz. Napišite po svoje, kakor vi znate. Žal šolski sistem samoiniciativnosti in kreativnosti zaenkrat še ne podpira.

Do naslednjič,

Maša