1. Del
Zdi se mi, kot da bom pisala o dogodkih iz daljne
preteklosti, morda iz svojega otroštva, ali pa še bolje, iz prejšnjega
življenja. Dejstvo, da je bilo vse to še dobrega pol leta nazaj moja realnost,
se mi zdi nepredstavljivo. Zmeraj sem vzhičena nad mislijo, da je naš obstoj stalno
gibajoča se snov, da niti en trenutek ni ponovljiv, preden se ga sploh zavedamo, pa je že preteklost. Zato težko dojamem, da so meni ljubi ljudje, ki so bili
takrat del mojega vsakdana, zdaj že mrtvi. Še manj pa mi je jasno, da se je to
dogajalo meni. Zdi se mi, kot da bi vse skupaj le opazovala skozi steklo in reflektirala.
Če ne bi imela dokazov, da sem bila res tam, bi mislila, da sem vse skupaj le
sanjala.
Zadnje čase imam popolnoma navadno življenje, lahko bi
rekla celo popredalčkano rutino, kakršno pričakuje družba. Živim samostojno,
študiram, delam prek študentskega servisa, ukvarjam se s svojimi hobiji in
vodim projekt. Če me povabijo v družbo grem, če me ne, sem rada doma. Veljam za
pridno punco, ki se raje kot zabavam in ostalim tipičnim študentskim domenam,
posveča delu na sebi in svoji izobrazbi. Rada počnem stvari, v katerih nisem
najboljša, a me osrečujejo. Pišem, rišem, pojem, plešem. Včasih izdelujem svojo
kozmetiko ali prijateljem izdelam astrološko karto. Nihče več ne rabi skrbeti
zame in me podpirati pri vključevanju v vsakodnevna opravila in tudi sama ne
skrbim za nikogar.
Socialna
omrežja držim na distanci, malo da ne se jih že izogibam, saj ne podpirajo nobene
meni pomembnih vrednot. Instagram se mi zdi kot gledališče, igralec oziroma
uporabnik sprejme določeno vlogo, ki jo vadi in utrjuje, dokler se z njo ne
poistoveti in jo odigra tako dobro, kot da bi bil to v resnici on sam. Na odru
razstavi vse svoje imetje in talente, misli mu tečejo tako hitro, kakor menjava
kostume. Gledalci so navdušeni, podpirajo ga z aplavzom in pohvalami. Ko pa se
odziv publike konča, ko je predstava že neštetokrat odigrana in njena tematika
ni več aktualna, je čas na novo predstavo. Igralec prevzame novo vlogo, prehod
iz prve v drugo pa izvede tako subtilno, da ljudje niti ne opazijo. Ali pa vsaj
misli, da ne opazijo. Tudi, če se pretvarjajo, pa kaj potem? Glede na to, da se
pretvarja tudi sam, se to ne bo opazilo in celotna slika bo tako ali tako
popačena. Bolj bi bilo nenavadno, če bi bil kdo iskren. Ta bi takoj izstopal in
bil izključen, da ne zamaje temeljev obstoječe instant realnosti.
…
Če komu omenim,
da se mi je lani čisto zmešalo ali da sem bila v psihiatrični bolnišnici, se
smejijo, saj mislijo, da se šalim. Ljudje se še vedno oklepajo svojih stereotipnih
predstav o zanemarjenih norcih, ki imajo komaj odprte oči in predstavljajo
nevarnost za družbo, zato jih je treba čim hitreje zapreti. Redko kdo pomisli, da
duševne motnje ne izbirajo, da so bolnišnice kot majhen svet, kjer najdeš toliko
telesno in karakterno različnih posameznikov, kot jih najdeš kjerkoli drugod.
Sicer pa, kdo bi jim zameril? Tudi sama sebi ne verjamem, da sem bila večkrat
hospitalizirana. Razen, kadar se pojavi stiska. Takrat čutim grozo in strah,
spomnim se vseh podrobnosti svojega doživljanja, od vonja bolnišničnih hodnikov
pa do toplote curka vode v skupni kopalnici. Znam našteti več tedenskih
jedilnikov in vem, katera je bila moja številka na avtomatu za kavo, ob vsem
tem pa, tudi če se še kako potrudim, ne znam povedati, kako je moja duševna
bolečina prerasla v tako stisko, da sem pristala tam. Se mi pa zdi zelo blizu
ideja, da bi to spet lahko postala moja resničnost.
…
Junij. Šolsko leto se počasi zaključuje in poletje
trka na vrata. Vreme je sončno, vzdušje sproščeno, v zraku je čutiti
vznemirjenost prihajajočih počitniških radosti. Mene pa je bilo strah samo enega
vprašanja.
»Kje boš
poleti?«.
Včasih se mi je hujše vprašanje zdelo, kje bom za novo
leto, saj nikoli nisem imela kakšnih posebnih planov, če pa že, so se zmeraj končali
s kakšno slabo izkušnjo. Poleg tega pa je za novo leto zunaj mrzlo in najraje
ostanem doma. Poletje pa imam rada. Zmeraj sem šla na morje z družino in
prijateljicami, vstajala sem pozno in ostala pokonci ponoči, da sem lahko zunaj
opazovala zvezde v prijetno toplih večerih.
Vedela sem, da to poletje ne bo lahko. In predvsem, da
bo drugačno. Kaj naj rečem ljudem, ko me vprašajo, kje bom poleti? Kaj naj
rečem na praksi, v službi, na fakulteti?
Lahko bi rekla, da bom doma. To ne bi bila čista laž,
saj sem ostala v Ljubljani. Morda bi lahko rekla, da grem v zdravilišče. To se
ne sliši tako hudo. Ali naj preprosto povem, da bom na psihiatriji?
…
Ko je prišel dan, ko sem morala oditi, sem imela grozno
kepo v želodcu. Bilo mi je tako zelo slabo, da sem hotela ostati doma. A to ni
bilo nič novega zame, saj sem vedno, ko sem mogla zapustiti svojo sobo, mislila, da bom kar na mestu umrla. Nisem hotela iti, a zavedala sem se, da
imam težave. In te težave so bile zmeraj hujše, to, da se upiram vsakemu poskusu ozdravitve, pa ne pripomore prav nič.
Že zgodaj zjutraj sva se s fantom odpravila proti
bolnišnici. Pospremil me je do sprejemne ambulante in oklepala sem se ga kot
majhen otrok, ki mora prvič v vrtec. Šlo mi je na jok in želela sem si samo, da
me odpelje od tukaj in da greva domov.
Sprejela me je medicinska sestra, pri kateri sem
opravila osnovne meritve; višina, teža in pritisk, nato pa sem še izpolnila vse
vprašalnike z osebnimi podatki. Po birokratskih zadevah me je pospremila v
sobo, kjer sem si oblekla posteljo in razpakirala prtljago.
»Kako
bom zdržala v sobi še s tremi drugimi neznanimi ženskami in si delila kopalnico
z desetimi!?«, sem razmišljala.
Ko sem omaro in poličko napolnila s svojimi stvarmi,
mi je nekoliko odleglo. Zdelo se mi je, da sem si le ustvarila kotiček, ki bo
samo moj. Problem bo le, kam se skriti takrat, ko bom želela biti čisto sama?
…
Se
nadaljuje
Z ljubeznijo, Maša
Z ljubeznijo, Maša
Komentarji
Objavite komentar