Zbudi me nežen ženski glas. Dobro jutro, a ne vedno dobro. Sanjski svet je moj resničen in zjutraj sem le na obisku na Zemlji. Ne spadam nikamor, ne razumem ničesar. Že vnaprej se opravičujem, da bom zamudila na vse svoje obveznosti, a ne morem brez tega, da eno uro gledam skozi okno in pijem kavo, da sploh začutim svoje telo in kaj se dogaja z menoj. Vem tudi, da se ne bom javila na telefon in še dolgo ne bom odpisala na sporočilo, pa ne zato, ker bi bila nesramna, tako zaposlena ali mi ne bi bilo mar za druge, ampak zato, ker se počutim zasužnjeno in prisiljeno komunicirati z zunanjim svetom, kar me spravlja v stisko. Vzamem mini potovalko in še enkrat pregledam, če imam vse stvari, ki jih nujno potrebujem za nekajurni odhod od doma. Dodam še kakšen prigrizek in vodo, še enkrat pregledam, če imam vse in grem od doma. Upam, da ne bom nikogar srečala v dvigalu ali na avtobusu, nujno še enkrat pogledam, ali imam urbano. Sem sigurno zaklenila stanovanje? Na faksu grem direk
Sem Maša Paukovič, študentka socialnega dela, vzgojiteljica, prostovoljka na področju duševnega zdravja in prijateljica vsem, ki se soočajo z duševnimi motnjami. Sem avtorica projekta Ne pozabi nase, s katerim sem prek opisa svojih izkušenj na socialnih omrežjih prva ustvarila odprt prostor za pogovor, z namenom destigmatizacije duševnih motenj. Sodelujem tudi na različnih dogodkih, izvajam terensko delo in psihosocialno pomoč.