Ne pozabi nase, vzemi si čas zase!

Veliko deklet mi je pisalo, da si želijo sodelovati v projektu I am all women, vendar si ne upajo, ne vedo, kako poteka, niso čisto prepričane ali pa nimajo nikogar, ki bi šel z njimi, same pa ne želijo. Zato naj najprej na kratko opišem svojo izkušnjo. Za sodelovanje v projektu sem se odločila sama, brez da bi kogarkoli vprašala, kaj si misli o tem, saj je važno le, kaj si mislim jaz. Tudi na slikanje sem odšla sama. Za lokacijo, uro in navodila glede spodnjega perila dobite navodila prek maila. Na slikanju se niti za sekundo nisem počutila nelagodno, saj je bilo vzdušje prijetno, sproščeno in veselo. Celotna ekipa je bila čudovita, Nataša in Katarina pa sta kar izžarevali pozitivno energijo in jo širili med druge. Ves čas sta bili na voljo za morebitna vprašanja in pomoč. Samo slikanje pa je bilo sploh posebna izkušnja, saj sem bila  prvič na profesionalnem fotografiranju in nisem vedela točno, kaj moram narediti, vendar me je fotografinja usmerjala. Najboljši pa je bil

Sledeči zapis ne govori o splošnih razmerah psihiatrije, temveč o mojih intimnih izkušnjah. Identitete in diagnoze ljudi, ki nastopajo, so spremenjene, da varujem njihovo zasebnost. Imena so izmišljena. Prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla na oddelek in me je sestra pustila samo v sobi, je bila odhod v kopalnico. Bila sem grozno neurejena, komaj sem čakala, da se stuširam in si umijem lase. Ko sem končala, sem si lase ovila v brisačo in šla do sestrske sobe, da bi si izposodila fen. Moja soba je bila čisto na koncu hodnika in da sem prišla do tja, sem morala mimo vseh drugih sob. Nasproti mi je prišel fant. Bil je zelo visok, športne postave, temne polti, črnih las in rjavih oči, star 28 let. Skratka bil je tak tip fanta, da bi se za njim obrnila skoraj vsaka punca. »Živjo, si nova tukaj?«, se mi je nasmehnil. Imel je prečudovit, čisto pravilen nasmeh. »Am ja, živjo, Maša sem,« sem odgovorila in hkrati mi je bilo zelo nerodno, ker sem imela okoli las zavito