Včeraj sem klicala na telefon za pomoč v stiski. Svetovalka mi je rekla, naj svojo bolečino zaupam drevesom. Da me bodo ljudje morda prvič še poslušali, drugič pa jim po postalo pretežko. Naj se to sliši še tako egoistično, večinoma je res in tudi sama potiskam ljudi stran od sebe, ker se bojim, da bi pri tolikih demonih v moji glavi utonili skupaj z menoj. Danes je zapadel sneg in niti terapije z drevesi ne morem več izvajati, zato pišem ta blog. Pisanje je zmeraj pomagalo premagati mojo bolečino, a zadnje mesece čutim do Ne pozabi nase in tudi do celotnega Instagrama hud odpor. Ne morem si pomagati, da ne bi bila kritična do številnih objav, žal imam ta dar (žal zato, ker ga sama bolj jemljem kot prekletstvo in ne darilo), da zlahka preberem ljudi, zelo pogosto imam tudi slutnje prihajajočih dogodkov, kar zna biti grozljivo. Že večkrat sem pisala o tem, kako socialna omrežja prikazujejo lažno sliko realnosti, srečne in harmonične medosebne odnose, izobilje materialnih stvari in
Sem Maša Paukovič, študentka socialnega dela, vzgojiteljica, prostovoljka na področju duševnega zdravja in prijateljica vsem, ki se soočajo z duševnimi motnjami. Sem avtorica projekta Ne pozabi nase, s katerim sem prek opisa svojih izkušenj na socialnih omrežjih prva ustvarila odprt prostor za pogovor, z namenom destigmatizacije duševnih motenj. Sodelujem tudi na različnih dogodkih, izvajam terensko delo in psihosocialno pomoč.