Moja sestra dvojčica

Kljub temu, da sva z dvojčico na pogled identični in da sva se rodili na isti dan, sta najini osebnosti popolni nasprotji. To vedo le ljudje, ki so nama resnično blizu, znanci in prijatelji pa naju težko razlikujejo, saj dajeva vtis, kot da sva tudi karakterno enaki. Tudi jaz sem zmeraj mislila, da delujeva kot celota, da imava podobne interese, hobije, da se preprosto ujameva.

Slabi dve leti nazaj pa sem začela opažati velike razlike med nama. Sama sem zelo družaben, komunikativen in odprt tip osebe. Rada sem hodila ven, v družbo, v diskoteke ali na pijačo. Tudi ona je rada to počela. Nato pa se je v njej iznenada nekaj spremenilo in začela je ostajati doma, v postelji. Sprva sem jo prepričevala, naj gre z mano, jo motivirala, se pregovarjala. A to ni nič pomagalo. Nekajkrat sem šla tako ven sama, vendar mi je nekaj manjkalo brez nje. Tako da sem v prihodnje pač ostajala z njo doma in se odpovedala svojemu interesu. Tudi potovanja so zame od takrat naprej odpadla.

Vendar se je tukaj šlo za majhno razliko med nama. Kmalu se je izkazalo, da ne bova dobro shajali niti v pomembnejših življenjskih odločitvah, pri najinih vrednotah. Kot verjetno že veste, je moj cilj v življenju ustvariti družino. Sem zelo ljubeča in skrbna oseba, veliko mi pomeni ljubezen in rada imam otroke. Rojstvo otroka se mi zdi nekaj najlepšega, kar se ti lahko v življenju zgodi. Vendar sem si težko poiskala fanta. Imela sem občutek, kot da jo bom s tem izdala, da bom manj časa z njo, ji namenila manj pozornosti. Poleg tega mi je zmeraj govorila, naj se fantov pazim. Da predstavljajo grožnjo. Da tako hitro kot pridejo, tudi odidejo. Na koncu bom ostala sama. Edina oseba, ki me ne bo zapustila, bo ona.

Vem, da je to počela dobronamerno. Bilo ji je težko, saj je bila sama pred leti žrtev različnih zlorab. Dotiki so ji predstavljali gnus in odnosi bolečino. Vendar sem vseeno hotela to preizkusiti še na lastni koži, pobegniti iz njenih okvirjev. Na začetku mi je to uspelo. Vendar ni šlo brez tega, da bi se nekoliko distancirala od nje. V prvega resnega fanta sem bila zelo zaljubljena in imela sva se lepo. To jo je zelo prizadelo. Na vse možne načine ga je poskušala pregnati iz mojega življenja in se mi spet približati.

 »Maša, zbeži, dokler še lahko. Zapusti ga, preden bo on tebe.«

To so besede, ki mi jih je ponavljala vsakodnevno. Spali sva v isti sobi in že zjutraj ko sem se prebujala, mi je odzvanjalo v ušesih:

 »Maša...«.

Njenim besedam sem začela verjeti. Na smrt me je prestrašila. Kmalu sem res začela bežati. Odšla sem od fanta. In vsakega naslednjega. Pobegnila, še preden bi pobegnil on. To mi je povzročalo grozne stiske. Ujela sem se v mrežo tesnobnih in paničnih napadov. Med stiskami je ni bilo ob meni. Bila je fizično prisotna, tiho je sedela, mentalno pa je bila nekje drugje.

»Sem ti rekla, da bo tako.«, je vse, kar sem dobila od nje.

…

Zadnjič je jokala v najini sobi, da je predebela. Nikoli noče pojesti niti koščka čokolade. Res ne vem, kako ne vidi tega, da nima niti grama preveč. Včasih imam kar slabo vest ob njej, ker pojem vse, kar mi pride pod roke.

Navzven pa se kaže kot čisto drugačna. Družina, prijatelji in znanci so naju zmeraj videli kot najboljši prijateljici. Kadarkoli mi je kdo želel kaj slabega, me je branila. Ker sem sama izredno nekonfliktna, sem v takih situacijah navadno tiho. Nikoli ne želim nikomur nič slabega in ne bi ne fizično ne psihično poškodovala nobenega živega bitja. Še komarja ne ubijem, ker se mi smili. Pri njej je popolnoma druga zgodba. Je impulzivna in takoj gre v napad. Posebno sovraštvo čuti do moških, ki imajo kakršnokoli povezavo z mano. Takrat dobi tisti hladen pogled. Je bolj mrzel od pogleda ledene kraljice in strah me je, da bi bila koga sposobna raniti, če bi poškodoval mene.

Na ženski spol je blazno ljubosumna. Pa ne na izgled, intelekt, status…sama je tako ali tako mnenja, da je najboljša in je nihče ne more doseči. Ljubosumna je na kakršnokoli žensko, ki ji ukrade pozornost mene. To ljubosumje ji povzroča tako stisko, da grozi s samomorom, če se ta punca v trenutku ne odstrani iz mojega življenja.

Takrat je nemočna. Po licih ji polzijo solze in cela se trese. Ko se to zgodi, jo primem za roko in ji rečem, da bo vse dobro. Da je jaz ne bom nikoli zapustila.

Morda se vse tole sliši grozljivo, a z njo sem preživela tudi veliko lepih trenutkov. V družbi je prijetna in nasmejana, zmeraj vesela, lahko bi rekli celo evforična. Kadar si z njo imaš občutek, da je v življenju vse mogoče. Včasih je tako hiperaktivna, da je že prav utrujajoče in jo komaj dohajam. Ne morem verjeti, od kje ji vsa ta energija. Izjemno je nadarjena za številna področja in bi naredila kar vse naenkrat in rešila cel svet. Občudujem njeno samozadostnost in sposobnost nadzora. Ne potrebuje prav nikogar. Zjutraj se zbudi, spije kavo, nato dela od doma in gre v lično restavracijo na kosilo. Čisto sama. Jaz vedno potrebujem še druge ljudi, da se počutim dobro, ne maram biti ves čas zase. Ona je zmeraj popolno urejena, da se ob njej počutim slabo, ker so mi bolj všeč ohlapne obleke in naraven izgled.

 Nikogar ne pokliče, vendar pogosto kličejo njo. Takrat se ne javi. Ljudje jo imajo kljub temu radi in hrepenijo po njeni energiji.

Vendar se ne zavedajo, kako je živeti z njo vsak dan. Podobno je nočni mori.

Včeraj sem jo opazovala v postelji, ko je že zaspala in dihala čisto mirno. Razmišljala sem, da bi jo ubila. Roke bi položila na njen vrat in jo zadavila. Življenje bi bilo veliko lažje brez nje, končno bi bila svobodna.

A sem si premislila. Vsak človek je nedotakljiv. Ne morem je kar izbrisati iz tega sveta, če ji je bilo dano življenje. Mogla se bom sprijazniti s tem in živeti z njo do konca. Zavedam se, da bom zaradi tega prikrajšana za nekatere stvari. Za popolnoma stabilen partnerski odnos, druženja, potovanja…Vendar jo moram sprejeti takšno, kot je. Zavedam se njene brezpogojne ljubezni. Že tisočkrat sem poskušala prekiniti stik z njo, jo odriniti, postaviti v ozadje, pa je vsakič prišla za menoj in me močno udarila. Naučiti se moram živeti ob njej in ne brez nje. Tudi ljudje naju zmeraj vidijo v paru. Vprašanje, če bi bila brez nje sploh komu zanimiva. Po navadi je privlačna celovita osebnost človeka. Jaz pa sem brez nje le polovička.

Z ljubeznijo, M.