Še zelo pred kratkim se mi je življenje sesulo. Dobro
se spominjam tega. Vse, kar sem poznala, je bila depresija, samomorilne misli,
tesnoba, panika, slabost, bolečina, trpljenje. Na to obdobje me še zmeraj
spomnijo moje sanje, saj se mi slike prikazujejo vsako noč.
Danes, še niti 3 mesece po tem, pa je moje življenje
sanjsko. Sem uspešna blogerka z ogromno podpore, dobivam ponudbe za svoje
sanjske službe, imam veliko prijateljev, fanta, uživam dneve maksimalno in sem
brez stisk in skrbi, kot ptiček na veji.
Pa je to res?
Se kdaj vprašate, koliko ljudi je za nasmeški na
Instagramu dejansko super depresivnih? Tesnobnih? Potrtih, razočaranih?
Naj vam povem, da preveč. Hvaležna sem, da veliko
ljudi, ki objavljajo na socialnih omrežjih svoje popolno življenje, vsaj pri
meni najde varno zavetje in spregovorijo, da je v resnici daleč od tega. Hvala
vam za zaupanje.
Kljub temu, da sama zelo odkrito govorim o svojih
stiskah in čustvih, se mi zdi, da je tudi moj profil zadnje čase postal neka neresnična, idealizirana podoba številnim puncam.
Res je, sem uspešna blogerka. Imam ogromno podpore, prijateljev,
fanta, sanjsko delo, ljubečo družino. Ampak imam pa tudi depresijo. Panične
napade. Tesnobne napade. Samomorilne misli. Ne bom vam lagala le z enostransko
sliko, ki jo forsirajo družbena omrežja.
Ljudje smo prepričani, da se je na Instagramu treba
pokazati v najlepši luči. Torej, če si bil na potovanju, bog ne daj, da ljudje
ne bi izvedeli, da si bil, saj se drugače sploh ne šteje, da si kje bil. Treba
je objaviti vsako malenkost, izletno točko, hrano, selfie. Da bodo drugi videli
kako uživaš in se imaš fajn. Ste kupili novo torbico? Šminko? Super! Več kot imaš, več veljaš, kopičenje materialnih stvari in njihovo razkazovanje na
socialnih omrežjih je velik trend.
Seveda pa je treba izpostaviti tudi naše ljube
medsebojne odnose, če imaš fanta enostavno nista pravi par, če ne objavita
skupnih fotografij, darilc, ki ti jih je kupil, zmenkov, krajev, kamor gresta. Se zveza
dandanes sploh še šteje za uradno, če ni podprta z dokazi na socialnih omrežjih?
In sama nisem nobena izjema. Tudi jaz čutim potrebo,
da objavim nekaj, kar bo s strani družbe dobro, zaželjeno, sprejeto. Hočem
objaviti lepe fotografije, da podprem mnenje sledilcev o svoji idealizirani podobi, pred
objavami o resnejših in težkih temah pa imam pomisleke, da ne bi komu zamorila
dneva.
Vsak dan si dopisujem z veliko ljudmi in dobim ogromno
sporočil. Da sem močna, vzor, popolna, pametna, lepa, dobra oseba, čudovita in
še bi se našlo.
Ko srečam spremljevalce svojega bloga na ulici so me
zelo veseli, se pogovarjamo, včasih me prosijo za fotografijo ali se celo zjočejo.
In vaša podpora mi pomeni ogromno! Neskončno sem
hvaležna zanjo in rada imam vsakega izmed vas, vesela sem čisto vseh sporočilc in zmeraj odgovorim.
A nisem popolna. Daleč od tega.
V resnici sem zelo osamljena. Kljub velikemu številu
prijateljev, znancev, sledilcev, podpornikov, tistih pravih prijateljev
skorajda nimam. Ne mine dan, ko ne dobim na Instagramu nekaj podpornih sporočil,
pomagam z nasveti, srečam v mestu 3 znanke in kakšno oboževalko bloga, ki me
želi spoznati.
A sem se kljub temu zjokala, ko sem dobila ponudbo za
svoje sanjsko delo. Zakaj? Ker nisem vedela, komu bi povedala. S kom bi delila
novico. Kaj se je zgodilo z mojim ožjim krogom prijateljev?
Pisala sem že o tem, kako se je število mojih
prijateljev drastično zmanjšalo, ko sem več kot eno leto nazaj zbolela. To sem
nekako razumela in mi je bilo logično. Zame se je končalo obdobje študentskih
zabav, nisem več veliko hodila na faks, poleti sem se bolj ko ne učila, da sem
nadoknadila zamujeno in moji socialni stiki so pešali.
A vseeno sem se trudila ohranjati tisti majhen krog
najboljših prijateljev, ki sem jih lahko naštela na prste ene roke. Pomenili so
mi ogromno in sem bila zanje pripravljena narediti vse. A v teh treh mesecih,
ko se mi je stanje zelo poslabšalo in sem se mogla naučiti živeti na novo
po prihodu iz psihiatrične bolnišnice, so vsi dobesedno izpuhteli, eden za
drugim.
Sama jim nisem bila več sposobna dati toliko kot
včasih, zelo težko sem sploh ostala v kontaktu zaradi močnih doz tablet, ki so
me bolj kot ne priklenile na posteljo. Vseeno sem se trudila maksimalno, pisala
sporočila, si želela, da bi se videli vsaj za tisti kratek čas, ko sem bila ok.
Dokler nisem ugotovila, da sem v odnosu sama s sabo in da ne dobivam nobenega
feedbacka. Čeprav so bili skoraj vsi te prijatelji relativno duševno zdravi,
torej jih nisem spoznala v psihiatrični bolnišnici in tudi niso imeli nobenih
diagnoz, so se, kot vsak normalen človek, soočali s stiskami v življenju. Te
stiske pa so sovpadale z mojimi največjimi krizami. In kljub temu, da sem bila
sama na dnu, da sem potrebovala največjo pomoč in podporo, sem se trudila
maksimalno, da bi jim pomagala razrešiti njihove stiske. Če bi moje angažiranje
pri tem primerjali z mojo podporo v času, ko sem bila še zdrava, seveda ni bila
primerljiva. A dala sem največ, kar sem v tistem trenutku lahko. Ko sem se
nehala truditi, da bi rešila razpadajoča prijateljstva, se je stvar ustavila in
izgubili smo stike.
Sedaj vem, kaj pomeni pregovor, da v stiski spoznaš prijatelja. Dokler si dobro si vsak želi biti tvoj prijatelj, ko pa pridejo težji časi, ti marsikdo obrne hrbet.
Moj krog prijateljev je zdaj še ožji in ironično
zavzema večinoma le ljudi, ki sem jih spoznala na psihiatriji. Vsi, ki to
berete, veste kateri ste, tako da vas tokrat ne bom izpostavila poimensko. Rada
vas imam.
Vendar je kljub temu težko. Vsi imamo svoje stiske in
se trudimo podpirati med seboj, vendar smo si težko ves čas na voljo, že zaradi razdalje se slišimo bolj po telefonu kot v živo. Poleg tega smo kot
rizična skupina bolj izpostavljeni samomorilnemu vedenju, zaradi česar sem za
moje prijatelje konstantno v skrbeh in si želim, da bi bili ves čas skupaj, da
bi jih varovala.
Tudi pogovori niso več tako lahki, vsakdanji,
brezskrbni. Žal se moramo pogovarjati tudi o stvareh, kot so posilstvo.
Samomor. Samopoškodovanje. Zdravila. In mnogih drugih.
Velikokrat se spomnim na čase, preden sem bila
prisiljena čez noč odrasti in se spomnim pogovorov ob kavici o fantih, oblekah,
zabavah. Te so danes v moji družbi zelo redki. Spominjam se jih z nasmehom na
obrazu kot dokaz, da so bili tudi moji dnevi nekoč brezskrbni.
Do naslednjič,
Maša
Komentarji
Objavite komentar