Temna stran odprtega oddelka

Sledeči zapis ne govori o splošnih razmerah psihiatrije, temveč o mojih intimnih izkušnjah. Identitete in diagnoze ljudi, ki nastopajo, so spremenjene, da varujem njihovo zasebnost. Imena so izmišljena.

Prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla na oddelek in me je sestra pustila samo v sobi, je bila odhod v kopalnico. Bila sem grozno neurejena, komaj sem čakala, da se stuširam in si umijem lase. Ko sem končala, sem si lase ovila v brisačo in šla do sestrske sobe, da bi si izposodila fen. Moja soba je bila čisto na koncu hodnika in da sem prišla do tja, sem morala mimo vseh drugih sob.

Nasproti mi je prišel fant. Bil je zelo visok, športne postave, temne polti, črnih las in rjavih oči, star 28 let. Skratka bil je tak tip fanta, da bi se za njim obrnila skoraj vsaka punca.

»Živjo, si nova tukaj?«, se mi je nasmehnil. Imel je prečudovit, čisto pravilen nasmeh.

»Am ja, živjo, Maša sem,« sem odgovorila in hkrati mi je bilo zelo nerodno, ker sem imela okoli las zavito brisačo in nisem pričakovala, da bom koga srečala, saj je bil oddelek še malo prej čisto prazen.

 

»Me veseli, Jan.«, je rekel in dala sva si roko.

Kar mi je bilo čudno že na začetku, je bilo, da moje roke in izpustil. Le zamaknjeno me je gledal in mojo roko obdržal v svoji.

»Wau. Čudovita si. Prekrasne oči imaš,« mi je rekel in še zmeraj strmel vame.

»Joj, hvala,« sem se zasmejala in bilo mi je res neprijetno.

Nato sva šla vsak svojo pot.

…

Ni minilo dolgo, ko je bil že spet na vratih moje sobe.

»Ej, Maša, bi šla na kavo?«

»Še razpakirat moram veš, mogoče pozneje.«

»Aja, okej, a prideš potem, ko razpakiraš, v dnevno, da skupaj pogledamo film?«

»Bom prišla.«

…

Čez kakšno uro spet.

»A greš z mano na čik?«

»Joj hvala, ne kadim.«

»A bi mi šla vseeno delat družbo?«

»Me zebe, bom raje v sobi.«

…

Fant pa je bil zelo vztrajen. Pri zajtrku, kosilu in večerji se je usedel zraven mene, prav tako tudi na viziti in drugih terapevtskih dejavnostih. V prostem času pa je visel pri meni na vratih ali celo prišel v sobo, čeprav fantom ni bilo dovoljeno v ženske sobe.

Sčasoma sem popustila in sprejela njegovo povabilo na kavo. Po tem sva se veliko družila, vsak dan sva šla na sprehod ali na pijačo, tudi ob večerih sva bila veliko skupaj.

»Ej, zakaj si pa ti sploh tukaj?«, sem ga vprašala en dan, ko sva ravno pila kavo v lokalu bolnice.

»Imam vsiljene misli, da hočem ubiti svojega brata.«

»Kaj, a to resno?!«

»Ma ja, sploh ne sprašuj…«

»Pa si ga prav poskusil ubiti?«

»Ne čisto zares, mislim, poskusil sem ga zadaviti ampak potem so itak starši ukrepali in pristal sem tukaj na psihiatriji. Pa še neke frke imam s policijo zdaj.«

»Grozno,« sem rekla in zmrazilo me je po celem telesu.

…

Že dolgo sem slutila, da sem Janu všeč in ga s tem tudi zbadala, češ da se je na hodniku bolnišnice zaljubil na prvi pogled, vendar je to konstantno zanikal.

Kljub temu se mi je trudil vedno bolj približati, dokler me nekega dne ni poskušal celo poljubiti.

Ogorčeno sem se odmaknila.

 »A ti nisem všeč?«

»Lep in dober fant si, ampak jaz sem trenutno tukaj zato, da se pozdravim in da se ne ukvarjam z nikomer drugim, kot sama s sabo.«

…

Druženje med nama so seveda opazile tudi moje cimre, saj je bil Jan ves čas v naši sobi, kar še šlo nekaterim (vključno z mano) pogosto na živce.

»Ej, Maša, a ti veš, da ima Jan punco?«

»Kaj? Kakšno punco?«

»Ja, eno študentko veterine, Gaja ji je ime. Je bila tukaj na psihiatriji, preden si ti prišla, je spala na tvoji postelji.«

»KAJ?«

»Ja, malo čudno, vem.«

…

Jan je naslednji dan kot ponavadi prišel v mojo sobo.

»Zanimivo novico sem slišala včeraj,« sem se pošalila.

»Kaj pa?«

»Da imaš punco.«

»Kakšno punco?«

»Gajo.«

»Ah to…nič resnega.«

»Kako nič resnega?«

»Lej, slišiva se po telefonu vsak dan, tako ali tako je iz drugega konca Slovenije, poleg tega imava bolj odprto zvezo, povedal sem ji zate.«

»Zame?«

»Ja, da imamo eno novo punco v bolnici in da se druživa.«

»A si ji povedal tudi, da sem ti všeč?«

»Nisi mi všeč, midva sva frenda.«

…

Kmalu ga je njegova »neresna punca« prišla obiskat. Tisti dan sem imela popoln mir od njega, ko je bil z njo me seveda nista niti pozdravila in tudi nazaj iz izhoda je prišel zelo pozno.

…

Jan je zelo hitro menjal svoja razpoloženja. V trenutku ga je lahko kaj popolnoma vrglo iz tira.

En večer, ko sva sedela na moji postelji, mi je začel razlagati o svojih izkušnjah z ženskami.

»Imel sem že več kot 100 punc, najraje imam mladoletne.«

»To je grozno,« sem se odzvala in bila ogorčena, saj imam sama glede tega visoke moralne standarde.

»Kaj pa ti veš,« je rekel in postal nenavadno vznemirjen.

»Taki kot si ti boste šli v pekel,« sem se pošalila a očitno zadela v bolečo točko.

»Ti mi boš to govorila! V življenju ne boš dobila fanta, ki te bo prenašal s tvojimi izpadi in bipolarnim obnašanjem. Sovražim te!«

Sunkovito je vstal in začel brcati v steno. Spet je imel tisti svoj zamaknjen pogled. In takrat sem se ga bala.

Zaklenila sem se v kopalnico in jokala, dokler nisem mogla ven, ker so cimre hotele na stranišče.

Po tem sem se Jana začela izogibati. Požrl je vso mojo energijo, namesto, da bi se ukvarjala s sabo in svojimi problemi, sem se ves čas mogla ukvarjati z njim. Vendar so se takrat problemi šele začeli. Bolj, kot sem ga dajala stran od sebe, bolj je rinil vame.

…

Naslednji dan se je men cimrami šušljalo, da bo na naš oddelek prišel moški, ki ga je drugače pripeljala policija. Ena od punc je bila tudi zelo sumničava, rekla je, naj imamo osebne stvari ves čas pri sebi in zapiramo vrata od sobe, saj ga pozna že od prej.

Moški je imel vzdevek Bajro, star je bil 39 let in na oddelek je bil nameščen le začasno, saj je moral na odvajanje od alkohola. Za svoja leta je izgledal zelo mladosten, oblačil se je moderno in se vsako jutro močno nadišavil, dala bi mu vsaj 10 let manj.

Bajro se je takoj začel spogledovati prav z vsemi mladimi puncami na oddelku, zato sem se ga poskusila čimbolj izogibati, saj mi je bilo takoj vse jasno. Bil je tip človeka, ki se ga, ko je enkrat pristopil do tebe, preprosto nisi mogel znebiti. Bil je zelo zgovoren in govoril je večinoma same neumnosti.

Kmalu je seveda tudi mene ujel na hodniku.

»Ej, midva se pa še nisva spoznala, sem v sobi nasproti tvoje, veš. S tvojo cimro sva ravno danes bila na kavici, prijetna punca, hehe. Tebi pa je ime Maša če se ne motim, upam, da ne zameriš, sem se že pozanimal.«

»Tako je.«

»Kako si kaj? Sem prav vesel da sem te srečal, mi je že prav dolgčas, tukaj res nimaš kaj za početi.«

»Dobro sem.«

»Aja, veš jaz sem pa kar slabo zadnje čase. Sploh ne sprašuj, cela frka je bila, ko so me pripeljali sem. Pa tudi tako, kako naj rečem, nisem ravno v najboljši koži…«

»Res, kaj pa je narobe?«

»Veš, sva se spičila nekaj z mojo, mislim to ne moreš verjet. Pa pravi mi, da je odvisna od tablet al ne vem kaj. A jaz sem tukaj na psihiatriji. Takoj vsa pozornost nanjo…«

»Aja, imaš punco?«

»Ja ja, kar v mojem stanovanju živi, tukaj čisto blizu. 17 let je stara.«

Super, sem si mislila. Še en tak.

»No, da ti kar povem celo zgodbo, če imaš čas? Spoznala sva se…«, (pogovorom z njim nikoli ni bilo konca)

…

Tudi Bajro je začel zmeraj sedeti zraven mene, konstantno iskati mojo pozornost, mi prinašati kavice, čokoladice…kar je kmalu opazil Jan. Drug drugemu sta takoj dala vedeti, da se ne preneseta.

Enkrat sem se šla stuširat v kopalnico, ki je bila takoj zraven moje sobe in zaprla vrata od sobe.

Kmalu sem zunaj slišala korake.

»Ej ti, če si prišel k Maši, je šla že spat,« sem slišala najprej Bajrotov glas.

»Kako spat? Sigurno bi mi rekla lahko noč,« je rekel Jan že takoj z napadalnim glasom.

»Model posluši me, nimaš kej delat tuki. Kaj ti mislš, da bo Maša s takim tipom, kot si ti al kaj? Nimaš šans res.«

»To bomo še videli,« je odgovoril Jan in odprl vrata moje sobe.

»Maše sploh ni v sobi, kaj mi lažeš, da spi!«, se je spet razjezil.

Sploh nisem mogla verjeti, kaj sem ravnokar slišala in bila sem zelo jezna. Počutila sem se kot kos mesa, ki si ga lahko ljudje podajajo.  Odklenila sem kopalnico.

»Tukaj sem. Zdej pa mi zginta, oba.«

…

Vsak dan z njima je bil zame mučen. Namesto, da bi se osredotočila na svoje zdravljenje, svoje počutje, občutenje in predelovanje travme, ki sem jo doživela, je bilo vse, kar se mi je vrtelo po glavi, ta dva fanta. Konstantno sta iskala mojo pozornost. Pomagalo mi ni nič, niti vljudno obnašanje, niti ignoriranje, odrivanje stran, jeza…karkoli sem naredila, je bilo samo še hujše. Začela sem doživljati še pogostejše stiske. Hrepenela sem po času sama s sabo, ki ga nisem imela popolnoma NIČ. Res še lulat nisem mogla it normalno, brez da bi mi Jan trkal na vrata, če bom kmalu. Sploh ne znam opisati, kakšno težo je to postavilo name.

…

Nek večer sem šla malo prej spat, moji dve cimri sta v dnevni sobi še gledali film. Napol sem že zaspala, ko sem začutila, da je nekdo na moji postelji in da se me dotika. Obrnila sem se in zagledala Bajrota.

»Kaj počneš tukaj!?«

»Nič, prišel sem ti zaželet lahko noč,« je rekel in dal roke na moj hrbet in me začel masirati.

»A me lahko lepo prosim izpustiš in greš ven iz sobe?«

»Aja, a imaš rada malo bolj grobo,« rekel in me prijel za vrat.

Otrpnila sem.

»Kaj bi dal, da bi se zjutraj zbudil ob taki punci, kot si ti.«

»Pojdi ven takoj. In punco imaš.«

»Eh, ona je še en velik otrok, ne morem ji biti fant in oči hkrati. Ko pridem iz odvajanja bova midva zaživela skupaj, imam ogromno denarja, lahko boš imela, kar boš hotela. Kupil nama bom hišo na obali.«

Takrat me je res že skoraj kap, najprej zaradi samega vdora v osebni prostor, potem pa še zaradi takih ogabnih izjav. Obrnila sem se na drugo stran in se delala, da sem zaspala. Hvalabogu je šel ven.

…

Z Bajrotom sem, odkar sem doma (hvalabogu) izgubila stik. Z Janom pa sva se še vedno pogovarjala vsak dan. Pisal mi je vedno več sporočil, na koncu mi je že, če nisem odgovorila eno uro, poslal še 3 nova. Kmalu me je začel tudi klicati.

Na začetku me to ni toliko motilo, saj sem se z njim drugače ujela in se mi je zdel dober fant. Vendar je to kmalu šlo v skrajnost in morala sem prekiniti stike z njim. Začel me je klicati sredi noči, da me ljubi in da se bo preselil v Ljubljano, da bova lahko skupaj. Ker je vedel, da je moja največja želja, da si ustvarim družino, je izbral imena za najine otroke in hotel, da se poročiva.

Seveda me je to spravilo v grozno stisko in povedala sem bližnjim, kaj se dogaja. Vsi so bili enotnega mnenja, da moram takoj prekiniti ta odnos in ga blokirati povsod, da to ni več šala, temveč obsedenost z mano. Sicer sem to naredila s težkim srcem, saj ga kljub vsemu nisem želela prizadeti.

Vendar je name postavljal velik pritisk, ki ga trenutno nisem zmožna. Zavoljo tega, da se je on v bolnici boljše počutil, sem trpela celo hospitalizacijo in sebe postavila na drugo mesto.

Jan, če to bereš, oprosti. Vem, da si spremljal moj blog in zato sem te odstranila tudi iz tukaj, ampak če po kakšnem naključju bereš, ti želim vse dobro in punco, ki si bo želela biti s tabo, se poročiti in imeti družino. To trenutno definitivno nisem jaz, saj sem že zasedena. Sem v zvezi, ki mi vzame 24 ur na dan, v kateri je veliko izzivov, potrpljenja, sprejemanja, vzponov in padcev. Sem v zvezi sama s sabo in zasedena s svojim življenjem.

Z ljubeznijo, Maša