Veliko deklet mi je pisalo, da si želijo sodelovati v
projektu I am all women, vendar si ne upajo, ne vedo, kako poteka, niso čisto
prepričane ali pa nimajo nikogar, ki bi šel z njimi, same pa ne želijo.
Zato naj najprej na kratko opišem svojo izkušnjo. Za
sodelovanje v projektu sem se odločila sama, brez da bi kogarkoli vprašala, kaj
si misli o tem, saj je važno le, kaj si mislim jaz. Tudi na slikanje sem odšla
sama. Za lokacijo, uro in navodila glede spodnjega perila dobite navodila prek
maila.
Na slikanju se niti za sekundo nisem počutila
nelagodno, saj je bilo vzdušje prijetno, sproščeno in veselo. Celotna ekipa je
bila čudovita, Nataša in Katarina pa sta kar izžarevali pozitivno energijo in
jo širili med druge. Ves čas sta bili na voljo za morebitna vprašanja in pomoč.
Samo slikanje pa je bilo sploh posebna izkušnja, saj sem bila prvič na
profesionalnem fotografiranju in nisem vedela točno, kaj moram narediti, vendar
me je fotografinja usmerjala.
Najboljši pa je bil občutek po slikanju, ker sem imela
priložnost sodelovati v projektu s tako pomembno tematiko in izraziti svojo
zgodbo. Počutila sem se olajšano in ponosno, da sem del gibanja.
Delček moje zgodbe ste lahko prebrali že na Instagramu
@iamallwomen (če še ne sledite, hitro pogledat), sedaj pa bom napisala malo
bolj obširno.
S prekomerno telesno težo sem se začela spopadati v
4.razredu osnovne šole, prej sem bila pravzaprav zelo suh in drobcen otrok.
Sama niti nisem opazila, da sem se toliko zredila in mi tudi ni bilo pomembno,
dokler me niso začeli zavračati vrstniki. Nisem se več mogla igrati z vsemi,
saj me jih je veliko izločilo iz družbe, ker naj bi bila predebela. Nekateri so
začeli biti tudi nasilni do mene.
Ko smo imeli v osnovni šoli valentinovo pošto, za
katero sem navadno dobila ljubeče pisemce, sem dobila tisto leto pismo z
vsebino: »Debela si. Shujšaj.« Začela sem jokati in učiteljica podaljšanega
bivanja je povedala mojim staršem, kaj se je zgodilo.
Drugače nisem veliko jedla in sem bila redno telesno
aktivna. Že od 6.leta sem plesala balet, ki je bil moja najljubša dejavnost.
Vendar se je zgodilo, da ko smo pomerjali kostume za nastop, je bil prav vsem
punčkam, razen meni. Šivilji to ni bilo všeč.
»Daj trebuh noter!«, se je drla in mi poskušala
zapreti kostumček.
»Ne gre! Nič, mogla bom sešiti še enega in porabiti
več blaga.«
Čez en teden se je vrnila z novim kostumom, ki mi je
bil prav. Vendar, ko sem ga pomerila, spet ni bila zadovoljna.
»Pa saj bo tvojo mamo sram, ko te bo videla na odru,
kako si debela!«
Ta izjava me je ponovno zelo prizadela in spet sem
jokala. Takrat so me podprle vse deklice, ki so plesale z mano in tudi plesna
učiteljica. Govorile so mi, naj si ne ženem k srcu in se ne zmenim za šiviljo,
vendar imam to v glavi še do danes. Balet sem zaradi tega kmalu opustila.
Stanje se je kmalu spremenilo, zelo sem zrasla,
nisem bila več drobna, temveč med višjimi puncami, hkrati pa sem tudi zelo
shujšala. Okolica se je začela odzivati zelo pozitivno-s pohvalami, kar je mene spodbudilo v še večje hujšanje, ki je v začetku
gimnazije privedlo do stradanja.
V glavi se mi je vse vrtelo samo še okoli moje slabe
samopodobe in tega, kaj bom (oziroma česa ne bom) pojedla. Komentarji, da sem
presuha in da naj se zredim so me samo motivirali pri hujšanju. Bila sem vedno
bolj zaprta sama vase in začela doživljati tudi tesnobo (ki je bila sicer
povezana z nekim drugim dotičnim pojavom). Nato me je čakal enoleten proces sprejemanja same sebe, ki je obsegal veliko dela na lastnem mišljenju,
kar je privedlo do tega, da sem se rešila motenj hranjenja.
Se je pa situacija spet zakomplicirala, ko sem začela jemati
tablete. Znani so različni miti o tem, da redijo, oziroma povzročajo izgubo
telesne teže. Sama sem jemala in še zmeraj jemljem ogromno različnih tablet, ki
so obsegale 3 različne vrste antidepresivov, 2 vrsti pomirjeval in 1 vrsto
antipsihotikov v kombinaciji z močnimi tabletami za želodec in proti slabosti
(imam namreč tudi gastritis). V bolnici sem jemala kar vse skupaj oz. 7 tablet
na dan. Ne morem zagotovo reči, katere tablete so mi povzročile porast in
katere upad telesne teže, saj je bilo med sabo veliko mešanja in menjav. Vendar
mi je teža konstantno nihala in moje telo je postajalo vse bolj mlahavo.
V bolnici je prišlo do najhujše točke, saj zraven
ogromne količine tablet nisem pojedla praktično nič. Želodec se mi je dobesedno
obrnil, vsak dan sem preživljala hude bolečine, bruhanje, težave s prebavo in
slabost. Kilogrami so kar kopneli in zdravniki so bili zelo zaskrbljeni. V enem
tednu sem shujšala iz 59 na 52 kilogramov.
Danes je skoraj 2 meseca od tega in stanje se mi je
zelo izboljšalo. Večino kilogramov sem pridobila nazaj, normalno jem in nimam
več (tako groznih) bolečin v trebuhu. Vendar sem se počutila kot dojenček, ki
se ga uči jesti, na novo sem morala postopoma uvesti vso hrano, od tekoče, prek
kašaste pa do kuhane. Še zdaj imam med hranjenjem pogosto občutek, da se mi bo
obrnil želodec in bom dobesedno izbruhala vse notranje organe, vendar se trudim
jesti postopoma in počasi ter se zavedam pomena snovi, ki jih vnašam v svoje
telo.
Hrano sem začela kuhati sama in obiskovati
restavracije, za katere vem, kakšne sestavine uporabljajo v svojih obrokih, saj
moram zelo paziti, da hrano prilagodim potrebam svojega telesa. Poleg tega sem
začela nazaj redno trenirati, kar zelo pripomore k mojemu psihofizičnemu
počutju in lažjemu premagovanju stisk.
Pa da ne boste mislili, da je zdaj konec žaljivih
komentarjev. VEDNO se bo našel nekdo, ki bo imel kaj za pripomniti. Še danes se
srečujem s številnimi pripombami, kot so:
»Lahko bi imela
kakšno kilo več.«
»A tvojega fanta ne moti, da imaš celulit?«
»A si opazila, da so se ti naredile nove strije?«
»Nič ti ne pomaga, če nimaš dobre riti.«
Tudi o mojih fotografijah iz projekta so imeli ljudje
marsikaj za povedati. Med drugim, da se razkazujem, da je to izzivalno, da me
lahko uporabijo kot material v Playboyu, da le iščem pozornost…
Za take komentarje se preprosto ne zmenim.
Objemček za vse,
Maša
Komentarji
Objavite komentar