Dnevnik iz zaprtega oddelka

Za Urško

10.00

Ne spominjam se dobro, kako me je rešilec pripeljal na psihiatrično kliniko, saj sem bila pod konkretno dozo tablet in v zelo nemirnem stanju. Na sprejemu nisem dosti govorila, saj sem jokala.

Poslali so me na zaprti oddelek, ki je bil v pravem pomenu besede zaprt. Vrata so bila iz obeh strani zaklenjena, če si želel vstopiti, si moral pozvoniti. Razen teh vrat ni bilo nobenega drugega izhoda na vrt, niti balkona. Tudi okna so bila zaprta.

Poslali so me v sobo za sprejem, kjer sta bila medicinska sestra in medicinski tehnik.

»Dajte mi vse svoje stvari in se slecite,« je rekla sestra in mi začela puliti iz rok mojo torbo.

Medicinski tehnik je nemo strmel vame in bilo mi je zelo nelagodno, poleg vsega sem imela še menstruacijo.

»Tudi modrček dajte dol, obdržite lahko le spodnje hlače, dali vam bomo pižamo.«

Medtem, ko sem se neprostovoljno slačila, je začela brskati po moji torbi in dala ven par stvari, ki sem jih smela obdržati. Med prepovedane stvari sodijo telefon, dokumenti, denar, oblačila in vsa kozmetika v stekleni embalaži ali embalaži pod tlakom. 

»Lahko še sama pogledam, kaj potrebujem? Niste mi pustili niti vložkov.«

»Glejte, nimamo časa, tukaj imate zdaj nujne stvari, če boste potrebovali ostalo, vam bo tehnik odklenil omarico.«

»Lahko dobim vsaj malo manjšo pižamo? Dali ste mi številko XL, sama pa nosim S. Hlače mi bodo padle dol.«

»Nimamo manjše, to ni hotel.«

Vzela sem svoje stvari in hotela čimprej oditi in končati to mučno opravilo, a me je sestra ustavila.

»Dajte mi srček, ki ga imate okoli vratu. Vrvica je predolga, vam bomo spravili v sef.«

»Ga lahko obdržim? Zelo veliko mi pomeni.«

»Seveda ne! S tem se lahko zadavite, dajte ga sem in se ne prerekajte z mano.«

…

13.00

V sobo me je pospremil medicinski tehnik. Tipi sob so bili različni; nadstandardna soba za dve osebi z lastno kopalnico, običajna soba za 3 osebe, negovalna soba za 4 osebe, soba za osebe, ki so nevarne sebi ali drugim, ki je dodatno varovana z opremo, s katero pacienta privežejo na posteljo in jo stalno varuje eden od medicinskih tehnikov. Mene so namestili v običajno sobo za 3 osebe.

»Tole je vaša sostanovalka. Fajn gospa, malo glasna, ampak ni nevarna,« je rekel medicinski tehnik.

Gospa je bila nastanjena na pomožni postelji. Mogli so jo previjati, hraniti, komaj je sama hodila, ni želela jemati terepije, zato jo je dobila preko inekcije. Ni mogla razločno govoriti, zato se je le drla posamezne besede.

»Ali ni to bolj primer za negovalno sobo?«, sem začudeno vprašala.

»Ah kje, gospa se odlično drži, vse lahko dela sama, nč skrbet.«

Tehnik me je pustil samo z gospo in namestila sem se na sredinsko posteljo, ki mi je bila dodeljena.

»PUNCA, A MAŽ KEI Z PUD ZB?!«

Skoraj me je kap, gospa se je drla kot bi jo dajali iz kože, poleg tega je nisem nič razumela in sem bila zelo prestrašena.

»Kaj?«

»PUNCA, A MAŠ KEJ ZA POD ZOB?!«

Delala sem se, da je ne slišim in se zamotila z zlaganjem stvari, ki so mi jih pustili, na poličko.

»PUNCA, BOMBONČEK!«, je rekla in se začela stegovati proti moji nočni polički, kjer sem imela Kinder bueno. Brez ugovarjanja sem ji ga dala, vendar ga je zgolj zdrobila v roki in mi ga vrgla nazaj.

»NE BOM TEGA!«

Imela sem dovolj in sem zbežala ven iz sobe. Bilo me je zelo strah in si sploh nisem več upala nazaj. Čakala sem v dnevni sobi, da pridejo moji starši in cel dan prejokala. Dnevni prostor je bil prostoren, s kavči in televizijo, vendar ni bilo nobenega vira svežega zraka. Okna so se odpirala le zjutraj za pol ure, ko smo bili na zajtrku, drugače pa sem se čez dan skoraj zadušila, sploh, ker so moji sostanovalki menjali plenice trikrat na dan.

Zasebnosti praktično ni bilo nikjer, še na straniščih ni bilo ključavnic. Bila sta 2 tuša za cel oddelek in oba sta bila zaklenjena. Šla sem do medicinskega tehnika.

»Zakaj je kopalnica zaklenjena? Se lahko grem stuširat?«

»Tuši so odklenjeni zjutraj od 7.00-7.30. Če ste prespali, boste pač nestuširani.«

»Šele pred kratkim sem prišla na oddelek, bi mi ga lahko odklenili?«

»Se hecate? A se vam zdi, da imam čas stat pred vašim tušem in čakat, da se stuširate?«

»Saj tako ali tako ni ključavnice, nič se mi ne bo zgodilo. Lahko pustim tudi priprta vrata.«

»Fix, fix.«

»Prosim?«

»Pravm fix.«

»A potem lahko grem pod tuš?«

»Lejte gospodična, vi pojma nimate, kaj vse se je že tuki dogajal. Pejte v sobo pa me nehite provocirat.«

…

18.30

Proti večeru sem na oddelku zagledala mlado dekle in molila, da bo z menoj v sobi, saj so drugače  prevladovale starejše gospe, bolj primerne za kakšno ustanovo, kjer so bolje usposobljeni za nego, saj niso mogle same opravljati osnovnih stvari.

Punca je bila hvalabogu moja druga cimra. Takoj, ko sva se začeli pogovarjati, se mi je zdelo, da jo poznam že vse življenje. Bila je moja sorodna duša, najlepše dekle, kar sem ga kdaj videla, tako navzven, kot tudi navznoter. Bila je neizmerno dobrosrčna, odločna, samozavestna, skrbna, prijazna, simpatična in pozitivne lastnosti bi lahko naštevala še do jutri. To, da sem jo spoznala v psihiatrični bolnišnici, je še dodatno potrdilo moje prepričanje, da so tudi vsi ljudje s psihičnimi težavami lahko čudoviti.

Cimri so starši prinesli vrečko, polno dobrot, ki jo je takoj opazila najina druga sostanovalka.

»PUNCA, A MAŠ KEJ ZA POD ZOB?!«

»Ne«, je mrtvohladno rekla cimra, medtem ko je jedla svojo čokolado.

»DEJ ŠE MEN«, je rekla gospa in se začela stegovati proti cimrini vrečki.

»Rekla sem ne!«, je rekla cimra, gospa pa se je je na moje presenečenje ustrašila in šla nazaj na svojo posteljo. Nato se je obrnila proti meni.

»PUNCA, VODO!«

Ker sama ne znam reči ne, sem takoj vstala in ji natočila vodo.

»DVIGNI ME!«, je bil naslednji ukaz in brez pritoževanja sem jo dvignila.

»Zakaj se ji tako pustiš? Ne smeš dovoliti ljudem, da te izkoriščajo,« je rekla cimra.

V naslednjih dneh sva se druga od druge marsikaj naučili. Ona mi je pokazala, kako postaviti svoje meje in biti bolj odločna, da najini sosedi nisem izpolnila vseh želja, jaz pa njej empatičnost in ustrežljivost, da je v naslednjih dneh nekaj svojih bombonov delila z gospo. Postale smo super ekipa, v teku našega bivanja smo se zbližale in kljub temu, da se mi je gospa na začetku zdela strašljiva, sem jo vzljubila in imela na koncu kar solzne oči, ko sva se mogli posloviti, ker sem šla na drug oddelek.

»PAPA MAŠA, VSE NAJLEPŠ TI ŽELIM!«

…

3.00

Ponoči nikakor nisem mogla zaspati, saj se je gospa drla celo noč. Bila sem panična in vznemirjena, zato sem se odpravila po pomirjevalo.

»Če ponoči karkoli potrebujete, kar pojdite do osebja. Na zaprtem oddelku so ponoči kar štirje zaposleni, kar je največ od vseh oddelkov.«, sem se spomnila besed zdravnice, ki me je sprejela.

Ko pa sem se sprehodila po oddelku, ni bilo popolnoma nikogar. Le tema in tišina, ki so jo vsake toliko zmotili kriki gospe iz naše sobe. Začela me je grabiti panika, hotela sem skozi vrata na sosednji oddelek, a je bilo zaklenjeno. Nato sem odprla vrata v dnevno sobo, kjer so vsi štirje zaposleni spali na kavču. Nisem vedela, ali naj koga zbudim ali ne, saj se to ne spodobi. Vendar se je eden od tehnikov zbudil sam.

»Gospa, pejte v sobo al pa bom varnostnika poklicu.«

»A lahko dobim pomirjevalo?«

»Ste ga že dobil zvečer. Pejte spat.«

»Ampak napisano imam trikrat na dan po potrebi.«

»Mislm, pa to ni res,« je rekel in vstal ter se primajal do sobe z zdravili.

Pogledal je v mojo mapo in videl, da govorim resnico in mi dal pomirjevalo.

»A mi boste dal mir zdej?«

»Mir, da lahko spite v vašem delovnem času?«

»Pa sej nism spau, sam počivu. Ajde lahko noč.«

…

6.00

 »Dobro jutro punci! Zbudta se, morta vodo dat.«, me je zbudil medicinski tehnik.

»Kaj? Koliko je ura?« sem zmedeno vprašala, sploh nisem vedela točno, kje sem, pomirjevalo mi je še zmeraj delovalo.

»6.00, dejta da hitr opraumo z vama.«

»Ampak jaz ne morem še zdaj,« je rekla cimra, ki ji tudi ni bilo čisto nič jasno.

»Ja lejte, če ne boste sami, vam bomo mogl kako drugač uzet.«

…

7.30

Jooj. Zaspala sem nazaj. Lonček za urin je bil še vedno na moji polički, hitro sem šla na stranišče in ga odnesla, komaj sem hodila, vrtelo se mi je, skoraj sem padla skupaj.

»Aha, super, da ste prišli, pridite sem, da vam še kri vzamemo,« je rekla medicinska sestra.

»A lahko potem, da najprej spijem malo vode?«

»Ne ne, kar pridite sem, zdaj ste na vrsti.«

»Imam zelo tanke žile, zato mi nikoli ne najdejo prave. Tukaj je največja, ki se je ne vidi, ampak mi vedno iz nje vzamejo kri,« sem rekla in ji pokazala na mesto, kjer je žila.

»No, vi pa meni že ne boste govorili, iz kje naj vam vzamem. Jaz sem profesionalka in najbolje vem, kje bo teklo,« je rekla in mi začela tipati žile na drugi roki.

Po treh neuspelih poskusih mi je končno vzela kri iz žile, katero sem ji pokazala.

»Čisto sami ste si krivi, ker vas je strah. Če je človeka strah, ne priteče kri.«

»Lahko zdaj grem pit?«

»Ne ne, moramo vas še stehtati, izmeriti pritisk, narediti ekg…«

…

9.00

»Gospe, kavica!«

Če si se hitro prebil do pladnja, si lahko dobil 1dl kave, drugače si bil pač brez. Potem si imel na voljo gledanje televizije v dnevnem prostoru ali delovno terapijo, kjer si lahko risal ali izdeloval zapestnice, to pa je bilo več ali manj vse.

S cimro sva cele dopoldneve izdelovali zapestnice, saj sta bila delovna terapevta prijazna in vzdušje v skupini umirjeno.

V sobo je prišla sestra, ki je skuhala kavo in jo natočila v par skodelic za osebje.

»A lahko še jaz malo dobim?«, je vprašal eden od pacientov.

»Saj ste že dobili svojo zjutraj.«

»Nisem mogel vstati, sem imel stisko, pa sem zamudil.«

»Škoda, pa jutri,« je rekla sestra in zlila preostanek kave v odtok.

…

22.00

Pomirjevalo sem dobila že vsak dan ob 19.30, zato sem ob 20.00 že zaspala. Zbudilo me je kričanje, nato pa cimra, ki je prižgala luč.

»Kaj se dogaja?«, sem zmedeno vprašala.

»Bolje, da ne veš. Pojdi nazaj spat.«

Vstala sem in šla do stranišča.

Ker se ni dalo zakleniti, je notri prišla stanovalka sosednje sobe.

»Gospa, a ne vidite, da je zasedeno,« sem živčno rekla, saj je dobesedno prišla k meni v stranišče in brez besed stala ob meni. Ker ni kazalo, da se bo pobrala, sem sama šla ven. Poiskala sem drugo stranišče in šla tja. Vendar je prišla za mano in mi spet udrla noter.

»Ti! Ti in tvoja sestra! Hčerki doktorja! Vse vem!«, se je začela dreti in riniti vedno bolj vame.

»A lahko greste prosim ven,« sem rekla in se umaknila v kot, a se mi je še bolj približala in me prijela za vrat.

»Si pa upata! Ti in tvoja sestra, vama bom že pokazala!«

Ker me je začela daviti, sem jo odrinila in zbežala iz kopalnice. Tekla sem proti sobi, kjer je bila na vratih moja cimra.

»Ne v sobo, bo prišla za tabo! Tudi mene je napadla z istimi besedami in mi nato sledila.«

Zavila sem in stekla proti sobi z zdravili, kjer so bili dežurni 4 medicinski tehniki.

Zadihana sem se usedla na stol in sem bila najprej preveč v šoku, da bi sploh povedala, kaj se je zgodilo.

»Gospa, ne morete biti tukaj. Greste lahko prosim nazaj v sobo?«

»Napadena sem bila,« sem rekla in se tresla.

»Aha aha, napadli so vas. Slišite tudi kakšne glasove?«

»Ne ne, res me je napadla gospa iz sosednje sobe, hotela me je zadaviti.«

»Seveda, pridite sem, vam bomo dali še 2 pomirjevali.«

»Nočem pomirjeval, sem že prej dobila eno, resnico vam govorim«.

»Lejte, sedaj boste vzeli te tablete, če nočete težav, in se malo umirili.«

»Tudi mojo cimro je napadla ista gospa, lahko jo grem iskat in vam pove.«

»Aha aha, napadla vas je vaša cimra, bomo zapisali.«

»Ne moja cimra! Naju s cimro je napadla gospa iz sosednje sobe!«

»Dovolj vas imam, če ne greste v sobo, bom prisiljen ukrepati.«

Seveda nisem več mogla zatisniti očesa, na varovanem oddelku sem se počutila najmanj varno v celem življenju. Mislila sem, da se mi bo dobesedno zmešalo.  Misli so mi divjale, srce mi je razbijalo, tresla sem se, jokala in bila prepričana, da bom umrla.

…

8.00

Okej, če sem preživela to noč, bom v življenju preživela vse.

Pripis: Z zapisom ne želim užaliti nobenega strokovnega delavca, zavedam se, da delajo pod zelo težkimi pogoji, katerih marsikdo ne bi zdržal, poleg tega pa so dolžni izvajati varovalne ukrepe. Predstavila sem zgolj, kakšen odnos so imeli do mene v dotičnih situacijah.