Dnevnik iz odprtega oddelka

»Maša, premeščeni boste, hitro slecite posteljo in vzemite iz omarice svoje osebne stvari.«

To je bil verjetno stavek, ki sem si ga želela slišati najbolj od česar koli. Če bi še malo ostala na zaprtem oddelku, bi se mi gotovo popolnoma zmešalo. Mojo cimro so premestili isti dan zjutraj in brez njene podpore se je situacija samo še poslabšala.

Naj najprej poudarim, da me na oddelek, ki je bil primeren za mojo diagnozo in iz katerega sem bila le začasno odpuščena, niso sprejeli nikoli več. Vsak dan so mi rekli, naj počakam še malo, da je trenutno polno zaseden, da sem le začasno na tem oddelku, a v resnici sem ostala na dotičnem oddelku do konca svojega bivanja v psihiatrični bolnišnici.

Ker sem bila iz prejšnjega odprtega oddelka na zaprti oddelek premeščena zelo nenadno, sem tam pustila nekaj svojih stvari, ki jih nikoli nisem dobila nazaj z izgovorom, da so jih »vrgli stran«.

Tako sem bila do konca zdravljenja na intenzivnem oddelku za psihoze, kljub temu, da sama nimam psihoze.

…

Na oddelek me je pospremila sestra iz zaprtega oddelka in me pustila v dnevni sobi. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem zagledala sončno svetlobo, občutila svež zrak, ki je prihajal iz odprtega balkona in da sem bila končno oblečena v svoje obleke in ne v pižamo velikosti XL.

Kmalu je prišla do mene sestra odprtega oddelka.

»Živjo Maša, kar pridite z mano, vam bom razkazala ves oddelek. No tole kjer sva zdaj je dnevna soba, potem tukaj je jedilnica, tukaj so kopalnice in posamezne sobe. Kadarkoli greste lahko na balkon, tudi izhodi so vedno prosti v času, ko ni terapij, le gibati se morate v območju bolnišnice in nam povedati, kdaj želite ven.«

Ne moram popisati sreče, ki sem jo čutila v tistem trenutku. Da se je sestra dejansko potrudila zame, me sprejela prijazno in toplo in mi bila na voljo za vsa moja vprašanja, mi je bilo prej popolnoma tuje.

Druga stvar, katere sem bila vesela še bolj, so bile odklenjene kopalnice in stranišča s ključavnico takoj poleg moje sobe. Soba, v katero so me namestili, je bila naključno enakega tipa kot na zaprtem oddelku, torej standardna soba za 3 osebe (na tem oddelku ni bilo toliko različnih tipov sob kot na zaprtem, drugi dve opciji sta bili še standardna soba za 4 osebe in nadstandardna soba za 2 osebi z lastno kopalnico).

Ker sem prišla v četrtek, je bil oddelek zelo prazen, odprti oddelki imajo napreč terapevtske vikend izhode domov (to pomeni, da greš domov v četrtek popoldan/petek zjutraj in prideš nazaj v nedeljo zvečer/ponedeljek zjutraj). Ker je bil to moj prvi vikend na oddelku, mi terapevtski vikend izhod ni bil dovoljen.

Upala sem, da bo na oddelku kakšna punca mojih let, vendar sta moji cimri šli domov in tudi v ostalih sobah ni bilo nobenega dekleta. Tako da sem čez vikend ostala na oddelku s samimi mladimi fanti. Sprejeli so me zelo prijazno in me takoj vključili v družbo.

»Pazi se svoje cimre, da ti nau šlogala! Če ti reče, če ti kavico skuha, takoj veš, kok je ura!«

»Dej ne bit skos v sobi, prit se z nami igrt eno Enko!«

»To tukej je najbolši oddelk boš vidla, zdravnik je tak sonček, takoj te bo poštimu.«

…

Pri večerji so fantje opazili, da nič ne jem. Takoj so izrazili skrb in podporo, vendar sem jim razložila, da že dolgo časa ne jem, saj se pri meni kakršnakoli psihična kriza takoj pozna na želodcu.

Kmalu po obroku je prišla k meni nočna sestra, ki sem jo takrat spoznala prvič.

»Maša, slišala sem, da niste nič pojedli. Bi vam pasalo kaj drugega? Lahko grem v kuhinjo in prosim, da vam pripravijo čokolino?«

»Joj, res ni treba,« sem rekla čisto v šoku, nisem bila navajena, da bi koga sploh skrbelo zame.

»Morate kaj pojesti, vam bomo že našli nekaj,« je rekla sestra in odšla.

Vrnila se je s polnim krožnikom stvari, kruhom, čokoladnim namazom, maslom, marmelado, jogurtom, čokoladnim mlekom…

»Izvolite, nekaj vam bo že pasalo. Kruh ni svež, saj svež kvas iritira želodčno sluznico. Če bi vam pasalo še kaj drugega, mi kar povejte!«

Ta sestra je v trenutku postala moja najljubša sestra in res že dolgo nisem spoznala tako ljubeče in skrbne osebe, ki z veseljem in vnemo opravlja svoje delo.

Načeloma pa so skoraj vse sestre na odprtem oddelku dobro delovale in imele spoštovanje do pacientov, nekatere bolj, nekatere manj, vendar tudi tistih, ki mi niso bile tako pri srcu, ne bom izpostavljala, saj ni bilo nobenega dogodka, ki bi me res zmotil in se mi zdel neprimeren.

…

Načeloma je na oddelku vladalo sproščeno vzdušje, počutila sem se dobro in domače. Dopoldan smo imeli terapije: psihodramo, pravljice, glasbo, šport itd., ki se mi niso zdele ravno terapevtske dejavnosti oziroma se je od naše kreativnosti pričakoval minimalen standard približno enak otrokom v vrtcu, vendar sama ne moram soditi, koliko je posameznik sposoben, saj sem bila vendarle na oddelku za psihoze, ki niso moja diagnoza. Vendar, če vprašate mene, so bili tudi vsi moji sostanovalci sposobni veliko več.

Zanimivo je, da so bili na mojem oddelku kar 3 pacienti, ki so bili z mano na drugem oddelku že prvič, dober mesec nazaj. Žal mi je, da sem slišala, da se je vsem poslabšalo stanje in so bili ponovno hospitalizirani.

Ob popoldnevih so bili obiski, spet lahko neskončno srečna povem, da čeprav sem bila v bolnišnici en mesec, sem imela vsak dan več ur obiskov (hvala mami, oči, Lara, Sandra, Maša, Urška).

V urah po terapijah in večernih urah smo se veliko družili med sabo, hodili na sprehode in kavice, igrali družabne igre, gledali televizijo, se pogovarjali po sobah. Moje cimre so se menjale vsak teden in spoznala sem veliko simpatičnih punc, s katerimi sem se ujela in se lahko veliko pogovarjala in predvsem smejala. Iz naše sobe se je zmeraj slišal smeh, vsakič smo imele kakšno čisto vsakdanjo temo za pogovor; o fantih, make-upu, šoli, čisto kot normalne najstnice oz. mlade punce (cimre so bile stare od 17-29 let).

Zdravnik oddelka je bil prijazna, topla oseba, zmeraj na voljo za pogovor ali nasvet. Kar mi je šlo zelo na živce, so bile jutranje skupinske vizite, kjer si, če si želel povedati zdravniku svoje probleme, moral to storiti pred vsemi. To je potekalo nekako tako:

»Torej naprej, Maša, kako ste, kakšne so težave, kako se odzivate na zdravila?«

In potem se 20 parov oči obrne vame, od tega 20 pacientov, zdravnik, 2 sestri, ena študentka na praksi in delovna terapevtka.

»Am…v redu sem,« je bil zmeraj moj odgovor.

Kaj pa naj bi rekla? Ja veste zelo slabo sem, po tabletah mi je slabo? Za druge ne vem, ampak jaz bi sama pri sebi imela grozen občutek, da le iščem pozornost, odžiram čas drugim in pretiravam.

Neko jutro po viziti je zdravnik rekel:

»Bi bil danes kdo pripravljen sodelovati s študenti?«

Ker ni bilo nobenega odziva, sem dvignila roko.

Zdravnik me je peljal v veliko dvorano, kjer sem pričakovala par študentov zdravstvene nege, vendar se je izkazalo, da je bila dvorana polna študentov medicine, ki specializirajo psihiatrijo in da bom njihov primer.

Najprej me je skoraj kap, ko sem se mogla usesti pred njih in so eden za drugim dvigovali roke s svojimi vprašanji in si zapisovali, pozneje pa sem čisto »padla« v pogovor in čudovito sodelovala z njimi. Eden od študentov je moj primer celo obrnil v smer, v katero je ni še noben kvalificiran psihiater in mi je dal podlago za razmišljanje v novi smeri. Zelo perspektivni mladi zdravniki J

…

Ko sem imela enkrat ponoči stisko, si najprej sploh nisem upala iz sobe, saj sem pričakovala ali spečo sestro ali pa dodatno pomirjevalo. Vedela sem, da tisto noč ni moje najljubše nočne sestre, ampak ena, ki je še ne poznam.

Vseeno sem šla do nje.

»Maša, ravno danes sem govorila z zdravnikom, kaj se vam je zgodilo! Pridite sem, se bova pogovorili kot ženska z žensko,« je rekla s toplim in prijaznim glasom in me povabila, da se usedem k njej.

»Boste kakšen čokoladni bonbon?«, je rekla in mi ponudila bonbonjero.

Nato sva nekaj časa klepetali in čisto sem se umirila. Bila je topla, nežna oseba, zelo me je spominjala na mamo moje najboljše prijateljice, ki jo imam zelo rada, zato sem se počutila še toliko bolj domače.

Stiska je minila in šla sem spat.

…

Zjutraj sem imela grozne težave z vstajanjem zaradi močnih uspavalnih tablet. Še zdaj ne vem, kako se naj odvadim teh tablet, saj sedaj, če jih ne vzamem, zaspim ob 7ih zjutraj in se zbudim ob 3h popoldne. Če pa jih vzamem, pa me je tudi nemogoče zbuditi.

V bolnici je bilo treba vstajati ob 7.30, mene sta mogli zbujati 2 sestri, delovna terapevtka, cimre in enkrat celo zdravnik. Hvala, da niste obupali nad mano, grozna sem, vem.

Ker so mi po tem, ko so me uspeli zbuditi in sem pojedla zajtrk, dali še eno uspavalno tableto, sem bila na viziti in na jutranjih aktivnostih komaj prisebna.

Tako se je en dan zgodilo, da sem na viziti zaspala. Po viziti se spomnim jeznega glasu delovne terapevtke:

»Maša, vstanite, takoj!«

Zbudila sem se in nič mi ni bilo jasno, komaj da sem vedela, kje sem.

»Se vam ne zdi zelo neprimerno, da prespite vizito? Zamislite se malo.«

Bilo me je grozno sram, res nisem namerno zaspala med vizito, te tablete so bile zame enostavno premočne.

Fantje so me še cel dan zbadali na ta račun.

»Lej jo zvezdico zaspanko, lagano prespat vizito.«

…

Dnevi so minevali in tudi sama sem kmalu imela terapevtski vikend izhod. Ko sem prišla nazaj, me je na moje veselje pozdravila moja najljubša sestra.

»Ja lepotička naša, kako sem vas vesela! Cel vikend je bilo tako prazno v vaši sobi, le sliko, ki ste jo pustili na polički, sem lahko gledala. Kako ste?«

»Takoj ko vidim vas, super,« sem odgovorila in tudi resno mislila.

»Oh dajte no! Kako je bil vaš vikend izhod?«

»Pa tako, saj veste. Stiske in potem spet vse v redu.«

»Veste, kako je v življenju. Vse slabe stvari, ki se nam zgodijo, moramo shraniti v škatlico v glavi in jo zakleniti. Prav tako moramo narediti z dobrimi stvarmi. In kadar nam je hudo, samo odpremo dobro škatlico in se spomnimo vsega, zaradi česar je vredno živeti.«

To si bom zapomnila za vedno.