Kljub temu, da se s težavami v duševnem zdravju soočam že
dlje časa, je v začetku decembra, ko sem ravno začenjala s svojim projektom,
pri meni prišlo do hude krize. Nikakor se nisem mogla spraviti k sebi in
zavedala sem se, da čim hitreje potrebujem strokovno pomoč. Odločila sem se za
obisk osebne zdravnice, saj se pri svoji psihiatrinji ne morem prikazati kar naenkrat (temveč moram čakati mesec. Ali 3. Odvisno od tega, kako »nujen« primer
sem).
Svojo krizo sem si želela razrešiti karseda hitro in brez
večjega napora, zato sem domnevala, da mi bo zdravnica predpisala močnejše
tablete. Vendar me je zelo presenetila s predlogom hospitalizacije v
psihiatrični bolnišnici. Bila sem zelo prestrašena in nepripravljena, s sabo
nisem imela niti osnovnih stvari za v bolnico. Vendar sem se vseeno odločila,
da poskusim.
Na sprejemu sem bila zelo prestrašena in zmedena, tekle so
mi solze, vendar sta me zdravnica in medicinski tehnik sprejela zelo prijazno.
Najprej sem opravila pogovor z zdravnico in opravila birokratske zadeve. Ves
čas me je spremljal moj oči in mi bil v veliko oporo. Nato je prišla še sestra,
ki mi je prinesla osebne stvari. Pojma nisem imela, kaj lahko pričakujem.
Ko sem prišla na svoj
oddelek v sobo, sem bila zelo zmedena. Punce zraven so izgledale zelo
»normalne« in nisem vedela, ali so pacientke ali medicinske sestre. Nekako sem
imela v glavi predstavo, da bodo na psihiatriji ljudje izgledali malo »nori«.
Kmalu sem ugotovila, da so to moje sostanovalke, ki so bile ene najprijaznejših
ljudi, kar sem jih v življenju spoznala. Takoj so me sprejele medse, me objele
in potolažile.
Ena od punc, ki je spala na postelji poleg moje, mi je
poklonila čokoladnega božička, mi skuhala čaj in me držala za roko še cel
večer, bila je nasmejana in pozitivna in ob njej sem se počutila varno. Kljub
temu, da je sama prestala še mnogo hujše preizkušnje kot jaz, kar sem ugotovila
po tem, ko mi je povedala svojo zgodbo, se je trudila zame, da bi se počutila
kar najbolje in me je ves čas vzpodbujala in verjela vame.
Na dan, ko sem prišla, me je tudi cel oddelek počakal, da
smo šli skupaj na večerjo. Ta gesta me je izredno ganila.
Punca, ki me je prvi dan sprejela, je žal naslednji dan
odšla in zelo sem jo pogrešala, vendar sem se spoprijateljila tudi s ostalimi
fanti in puncami, ki so me vedno znali nasmejati, potolažiti in mi prisluhniti.
Nikjer še nisem srečala toliko empatičnih in dobrosrčnih ljudi na kupu, kot
ravno v psihiatrični bolnišnici. Ko sem odhajala sem bila zato zelo žalostna,
pravzaprav sem doživela pravo psihično krizo, ker sem se tako navezala na
sostanovalce.
Naš dan na psihiatriji je potekal vsak dan enako, ob 7ih
bujenje in merjenje pritiska, ob 7.45 zajtk, nato skupinske terapije do 12ih,
potem kosilo, po kosilu aktivnosti kot so likovna, športna, glasbena, socialna
terapija, ob 3h pa prosto in individualni razgovori. Ob 6ih večerja in nato
čajanka v čajni kuhinji, ob 10ih spanje. S sostanovalci smo zmeraj še pred
zajtrkom skupaj popili kavo, po večerji pa smo igrali Activity, se pogovarjali,
nekdo je zmeraj šel v trgovino in prinesel toliko hrane, ki je nisem videla na
kupu niti na božični večerji. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako sprejeta,
kot v krogu sostanovalcev ob naših druženjih.
Hrana je bila drugače zelo slaba. Enkrat sem za zajtrk za vegetarijanski meni dobila konzervo
tune. Ob pritožbi sem si po dolgem prerekanju pridobila kruh z marmelado.
Družina, prijateljice in fant so me podpirali ves čas
zdravljenja, bila sem edina oseba na oddelku, ki je imela vsak dan obiske, kar
mi je pomenilo ogromno. Kljub temu, da se je prihajajočim prostor, kjer sem
bivala, zdel kot bolnišnica, sama nikoli nisem imela tega občutka. Zame je bil
to dom. Okrasili smo cel oddelek, imeli smo tudi božično drevesce. V sobi nas
je spalo 5, a me to sploh ni motilo, vse punce in gospe, ki so se v času moje
hospitalizacije menjale, sem oboževala. Kopalnica je bila prostorna in čista,
čajna kuhinja pa zelo domača.
Kar se tiče osebja, je bila to popolnoma druga zgodba.
Psihiater, ki je imel skupinske terapije, je bil izredno nesramen, namenoma je
provociral, dokler ni zadel v človekovo najšibkejšo točko. Tudi medicinski
tehniki so bili nesramni in nespoštljivi, eden od njih je bil tudi zelo
zagledan sam vase, egoističen in popolnoma nemotiviran za kakršnokoli delo, kaj
šele za delo z ljudmi v duševni stiski. Psihiatrinja, ki je imela individualne
razgovore, je bila zelo čudna, trudila se ti je predpisati najrazličnejše
diagnoze, ki jih sploh nimaš, na koncu pa ti je v odpustnico napisala, da si
super zdrav in da kar pokaš od energije.
Vse skupaj je definitivno dragocena izkušnja, za katero sem
hvaležna, saj sem mnoge stvari prenesla v vsakdanje življenje in mi pomagajo,
menim pa, da bi se odnos mnogih zaposlenih moral spremeniti.
To je zaenkrat vse, za kakršnakoli dodatna vprašanja pa sem
na voljo v dm.
Lepo bodite, Maša
Komentarji
Objavite komentar