Ko sem
končala gimnazijo, se je začelo najsrečnejše obdobje mojega življenja. Čakalo
me je dolgo, brezskrbno poletje, ki sem ga večinoma preživela na morju s starši
in prijateljicami. Maturo sem opravila odlično in se brez težav vpisala na
željeno fakulteto. Našla sem si službo, ki me je veselila, delala sem s svojimi
najboljšimi prijateljicami in delo je bilo zelo dobro plačano.
Kot brucka sem
takoj vedela, da je bila fakulteta prava izbira zame. Snov mi je bila zelo
zanimiva in tudi sošolke so se mi zdele ene najprijaznejših ljudi, kar sem jih
kdaj spoznala. Tako sem z veseljem vsak dan hodila v šolo in v službo, poleg
tega pa sem še spoznala novega fanta, v katerega sem se zaljubila in sva začela
hoditi. Tudi moje socialno življenje je cvetelo, v osnovi sem zelo odprta,
komunikativna in družabna oseba, tako da sem hodila v diskoteke vsak teden. Ob
petkih sem komaj čakala, da je bila ura šest popoldne in smo končali z vajami
na fakulteti, da sem se lahko šla pripravit za svoj večerni izhod. Imela sem
ogromno prijateljev in znancev, s katerimi sem bila v stiku in smo se pogosto
srečevali. Tako sem bila decembra predlani tako srečna, kot se ne spomnim, da
bi kdaj bila.
…
En mesec
pozneje sem postala popolnoma druga oseba. Naenkrat sem ostala brez vsega.
Začasno sem opustila faks in službo, fant me je zapustil, moja številna
poznanstva so kopnela in praktično nisem več zapustila doma.
Prvi dan, ko
sem pri sebi opazila spremembe, so se mi tresle roke. Učila sem se za izpit in
podčrtovala snov in naenkrat je bilo vse vijugasto. Počutila sem se čudno. Šla
sem počivat in nato vse skupaj prespala. Naslednji dan sem doživela panični
napad. Takrat sem vedela, da je nekaj hudo narobe in bila sem zelo prestrašena.
Vse skupaj se je stopnjevalo do tega, da si nisem upala zapustiti doma. Nato
svoje sobe. Na koncu postelje. In poiskala sem pomoč.
Dobila sem
diagnozo panična motnja. Panična motnja? Kaj sploh naj bi bilo to? Dobila sem
antidepresive in pomirjevala. Jokala sem.
Kakšni
antidepresivi, sem si mislila, pa saj nisem depresivna. Domnevala sem, da o
depresiji vem praktično vse, maturitetno psihološko seminarsko nalogo sem
naredila na temo depresije in dobila vse možne točke. Nisem pa vedela, da se
antidepresivi uporabljajo tudi za zdravljenje tesnobnih motenj in da naj bi
bili za le-te še bolj učinkoviti, kot za zdravljenje same depresije.
Kasneje se
je moja diagnoza razširila še na generalizirano anksiozno motnjo in kot
stranski učinek antidepresivov se je, ironično, pojavila še depresija, ki me
spremlja še danes. Začelo se je dolgotrajno zdravljenje, ki je obsegalo vsa
področja mojega življenja. Obiski pri psihiatru, kliničnemu psihologu,
psihoterapevtu, zdravniku, samozdravljenje, sprememba prehrane, dihanja…Obisk
bolnišnic je postal moje vsakotedensko, skoraj vsakodnevno opravilo. Narediti
sem morala še vse telesne preiskave in izključiti organske vzroke. V roku treh
mesecev so mi desetkrat vzeli kri. Nikoli več nisem šla v klub, na koncert ali
potovanje. Vsak odhod od doma je bil zame travmatična izkušnja. Službo sem
dokončno pustila in nisem iskala nove, saj ne moram nikomur več zagotoviti, da
bom ob dogovorjenem času na določenem mestu. Stikov s starimi prijatelji nisem
nikoli obnovila.
»I let my phone ring into silence,
Since I am not who they're looking
for,
Although they might have the right
number,
I'm not the right person anymore.«
e.h
Pri
devetnajstih letih nisem več poznala življenja, kot so ga poznali ostali
najstniki, moji vrstniki. Zame se je to obdobje končalo in čez noč sem bila
prisiljena odrasti.
Vse lepo,
Maša
Komentarji
Objavite komentar